spreminjanje motečega vedenja v razredu s kognitivno-vedenjskim ...

socialnem življenju, hkrati pa spodbuja razvoj mišljenja. Medtem ko po Piagetu otrok
spoznanja oblikuje skladno z biološko maturacijo in lastnim delovanjem na okolje
(naravna linija razvoja), Vigotski priznava vlogo naravne linije razvoja v prvih dveh letih
življenja. Kasneje pa za spoznavni razvoj postanejo pomembnejši dejavniki na kulturni
liniji, kot so znakovni sistemi (govor, spominski sistem, pisava, številčni sistem,
znanstveni pojmi). Ti imajo prevladujoči vpliv na spoznavni razvoj (Marjanovič Umek in
Zupančič 2004, str. 57). Tudi pri pojmovanju zgodnjega egocentričnega govora se
razlikujeta, saj ga je Piaget pojmoval kot pomanjkljivost otrokovega mišljenja, ki ga na
kasnejši razvojni stopnji obvlada, Vigotski pa ga je razumel kot pozitivno funkcijo v
razvoju, saj otroku pomaga pri reševanju problemov in usmerjanju k dejavnosti ter se
kasneje spremeni v notranji govor. Vigotski torej podpira vlogo socialnih interakcij v
razvoju govora kot sredstva mišljenja in vedenja (Wertsch, Tulviste v Marjanovič Umek
in Zupančič 2004, str. 58). Razvoj govora, mišljenja in zavestnega uravnavanja vedenja
potekajo spontano najprej na družbeni in zatem še na individualni ravni. V nasprotju s tem
osvajanje drugih ravni znakovnega sistema zahteva več formalnih instrukcij, ki jih
navadno dobimo v šoli. Te so učinkovite, kadar so korak pred otrokovim razvojem, saj
tako spodbujajo učenčev razvoj. »Če bi bil otrokov um enostavno rezultat njegovih lastnih
odkritij in izumov, se ne bi razvil do te mere, kot se. /…/ Dobro poučevanje je vedno za
korak pred otrokovim razvojem in ga spodbuja.« (Marjanovič Umek in Zupančič 2004,
str. 58) Razdalja med obema ravnema se imenuje območje bližnjega razvoja, interakcija s
kompetentnejšo osebo pa je tista, ki učencu omogoča, da deluje na višji ravni kot sam.
Bruner izpostavi tri ravni obdelave informacij, ki so: aktivnost, slika in jezik. S pomočjo
teh otrok oblikuje modele realnosti, skozi spiralni model razvoja pa določene ideje in
koncepte razume na intuitivni ravni ter jih šele kasneje pretvori na zahtevnejšo raven.
Meni, da je tako poučevanje kot tudi socialni kontekst pomemben del razvoja in učenja, s
čimer se približa mnenju Vigotskega. Bruner pravi, da je »zgolj pripravljenost v razvoju
le pol resnice, saj nekdo pripravljenost vselej uči in ne zgolj čaka nanjo« (Marjanovič
Umek idr. 2001, str. 28).
Pri vseh kognitivno usmerjenih teoretikih, razen Piagetu, zasledimo mišljenje o
spodbujanju razvoja, kar pomembno pripomore k napredovanju.
Kognitivni pristop zapolnjuje vrzel vedenjskega pristopa, saj poudarja pomen interakcije
emocionalnih in kognitivnih funkcij ter vedenja. Usmerjen je v aktivnost učencev in
izgradnjo njihove samokontrole. Primarni cilj pristopa je poskus spremembe procesa
16