spreminjanje motečega vedenja v razredu s kognitivno-vedenjskim ...

Tako se je razvil kognitivno-vedenjski pristop za razumevanje in zdravljenje psihičnih
motenj (Rotvejn Pajič 2001, str. 82).
»Kognitivno-vedenjska terapija je v zadnjih petnajstih letih postala ena najbolj razširjenih
psihoterapij v državah zahodnega sveta.« (Shawe-Taylor 2001, str. 302) Slednja
informacija pa je pomembna tudi za področje šolstva, saj omogoča vplivanje in
spreminjanje misli ter vedenja, kar posledično učiteljem omogoča lažje in učinkovitejše
delo.
2.2 BANDUROVA TEORIJA MODELNEGA UČENJA
Rotter, Bandura in Mischel opozarjajo na pomen socialnega učenja in posameznikovih
kognicij. Velik pomen pripišejo interakcijam med situacijami, v katerih se učenec znajde,
ter njegovim kognitivnim delovanjem, saj je naše reagiranje odvisno od tega, kako vidimo
dane situacije (Musek 2003, str. 204).
Bandura je znan po svoji teoriji učenja s posnemanjem (modelno učenje), ki pravi, da
nekatere oblike obnašanja pridobimo na podlagi modelov obnašanja, ki smo jih videli pri
drugih. Oblikovanje osebnosti je tako pod močnim vplivom drugih oseb, kot tudi pod
vplivom načinov, kako vidimo svet in kako sprejemamo in predelujemo informacije.
Njegove raziskave so pokazale, da ima modelno učenje zelo pomembno vlogo, saj nam je
po vsej verjetnosti zmožnost posnemanja vrojena. Tako nekaj, kar smo opazovali, lahko
posnemamo takoj, brez kakršnegakoli učenja ali vaj. Njegova teorija sloni na mišljenju,
da je obnašanje determinirano z okoljem in delno tudi okolje z obnašanjem. To pomeni,
da so pomembni kognitivni dejavniki, mišljenje, prepričanja, stališča, tolmačenja in
zaznavanja, pri čemer kognicija vpliva na naše obnašanje in na okolje. Njegova socialno
kognitivna teorija se osredotoča tako na področje modelnega učenja ko tudi na
samoučinkovitost in samoregulirano obnašanje, ki potekata s posredovanjem naših
predvidevanj in opažanj (Musek 2003, str. 205-206). Predvidevamo, kaj nam lahko
prinese neko vedenje, oblikujemo predstave o tem, kaj je prav, moralno in kaj ne, ter
razvijemo notranje standarde, ki vplivajo na vedenje še za tem, ko modela ni več. Učenje
z opazovanjem ni povsem zavestno, a je kljub temu dokaj učinkovito in ima dolgotrajne
posledice; lahko pa poteka tudi z metodo demonstracije in tedaj je namerno. Naj
poudarim, da je učenje z opazovanjem ali s posnemanjem odvisno od značilnosti modela
19