spreminjanje motečega vedenja v razredu s kognitivno-vedenjskim ...

identificiranja problemov in soočanja z negativnimi kognicijami, ki povzročajo negativne
emocije in neprimerno vedenje. Meichenbaum (prav tam, str. 16) nadalje opisuje, da je
vloga učitelja predvsem v preverjanju negativnih misli učencev, učenju novih spretnosti,
učenju o različnih psiholoških motnjah, modeliranju novih vedenj in načrtovanju domačih
nalog, prav tako je podobna vloga učenca, ki spremlja in zapisuje svoje misli in vedenje,
dela domače naloge, se sooča z negativnimi mislimi, vadi spretnosti in podobno.
V praksi kognitivno-vedenjski pristop predpostavlja učiteljevo usmerjenost in vplivanje
na miselne procese in konstrukte in ne toliko na neposredno vplivanje na vedenje
učencev. V ospredju je potreba po poučevanju strategij, ki učencem pomagajo usmerjati
njihovo vedenje in učenje (Martin idr. v Košir, str. 40). Ashman in Conwey (v Košir, str.
40) pravita, da morajo biti učenci vključeni v proces postavljanja vedenjskih ciljev ter da
morajo prevzeti odgovornost za lastno vedenje. Po Rogersu (prav tam, str. 40) izbiranje
vedenja pomeni izbiranje posledic tega vedenja ter prevzemanje odgovornosti za te
posledice. Učence je tako potrebno naučiti zrelega in samostojnega sprejemanja odločitev
ter jim dajati primeren model različnih kognitivnih strategij in izkušenj (Wood idr. v
Košir, str. 40).
Pri otrocih je kognitivni pristop usmerjen predvsem v učenje pravilne uporabe kognitivnih
procesov v različnih problemskih situacijah ter v kontrolo lastnega vedenja. Uporablja se
pri odstopanjih na področju vedenja (nemir, neposlušnost, agresivnost) in čustvovanja
(strah, depresivnost, zadržanost) (prav tam, str. 19). K spreminjanju vedenja pa s svojimi
tehnikami pomembno pripomore vedenjski pristop. Naj povem, da so intervence pri
agresivnih učencih so usmerjene na vzpodbujanje širše perspektive zaznavanja, razvijanje
zmožnosti iskanja alternativnih rešitev nekega problema, vrednotenje alternativ, odločanje
o najboljši možni rešitvi ter vaje izvajanja rešitev. Uporabljajo se tehnike kot je reševanje
problemov, modeliranje, samoopazovanje in igre vlog, ki so pomembne, ker otroku nudijo
možnost za vajo interpersonalnih socialnih in kognitivnih spretnosti ter možnost za
razširjanje perspektive razmišljanja v neki situaciji. Tako imajo učenci tudi možnost
prisluhniti perspektivi drugega in razviti spretnosti za dajanje bolj točnih atribucij o
namenu drugih, lažje razvijajo tudi empatijo za doživljanje drugih (Rotvejn Pajič 2001,
str. 84).
22