spreminjanje motečega vedenja v razredu s kognitivno-vedenjskim ...

1 UVOD
Glede teme diplomskega dela sem si vnaprej začrtala dva pogoja, in sicer, da se bo delo
nanašalo na področje disciplinskih težav v šoli in da bo zame tudi praktično uporabno ter
koristno. Kljub temu je bilo izbiranje ožje teme, torej natančnega naslova, dokaj težko. Po
prebiranju literature o disciplini, mi je mentor predlagal branje članka z naslovom Teorije
samouravnavanja vedenja v razredu (Košir 2002), da bi tako dobila vtis o različnih
pristopih in teorijah, ki so v članku omenjeni. Na podlagi tega sem se odločila, da bom
pisala o kognitivno-vedenjskem pristopu.
Naj za začetek povem nekaj malega o disciplini, ki je po mnenju Pšundrove (2004, str. 63)
v vzgojno-izobraževalnih institucijah potrebna predvsem zato, da omogoča uresničevanje
zastavljenih ciljev. Poleg tega je pomemben tudi cilj, ki se nanaša na pripravo učencev za
učinkovito sodelovanje v družbi, ki podpira svobodo posameznikov (prav tam, str. 63),
kar pomeni kreativnost, samoiniciativnost in nekonformnost. Tudi Bear (v Pšunder 2004,
str. 63) izpostavi dva cilja discipline, in sicer kratkoročnega, ki se nanaša na kontrolo in
upravljanje disciplinskih problemov, ter dolgoročnega, ki se nanaša na razvoj
samodiscipline.
Medtem ko je prilagojeno vedenje usmerjeno k cilju, ustreza situaciji in je sredstvo za
doseganje cilja, je neprilagojeno vedenje opredeljeno kot »vedenjski problem«, kar
pomeni, da naša dejanja ne vodijo do želenih in pričakovanih rezultatov, kot jih vrednotijo
drugi znotraj nekega kulturnega konteksta (Grubelnik 2004, str. 3). Sicer se avtorji
strinjajo, da ni mogoče postaviti absolutnih kriterijev o tem, kaj konstituira neprimerno
vedenje v šoli, poudarjajo pa, da je pri vsakem vedenju potrebno upoštevati njegove
okoliščine. Neko vedenje je pogosto označeno kot neprimerno glede na perspektivo
posameznika, ki to vedenje ocenjuje, v šoli pa je to navadno učitelj. Seeman (v Pšunder
2004, str. 64-65) meni, da disciplinski problem predstavlja neprimerno vedenje, ki ima
učinek tako na učenca kršitelja kot tudi na ostale učence in učitelja, kar vidno zmanjšuje
učinkovitost poučevanja.
Ob tem naletimo na neskladje, saj naš pristop s samouravnavanjem vedenja poudarja
avtonomijo in kritično razmišljanje, kar pomeni nekonformnost, in je v nasprotju s
prilagojenim vedenjem, o katerem piše Pšundrova, saj slednji pomeni podreditev,
6