spreminjanje motečega vedenja v razredu s kognitivno-vedenjskim ...

3.2.1 Strategije samouravnavanja vedenja
Shapiro in sod. (v Košir 2002, str. 198) ločijo strategije samouravnavanja, ki so zasnovane
na načelih kontingentnosti in strategije, ki so zasnovane na kognitivnih kontrolnih
strategijah. Strategije, zasnovane na načelih kontingentnosti, temeljijo na odnosu med
odzivom in njegovimi posledicami in od posameznika zahtevajo, da evalvira vedenje in
določi ustrezne posledice, vključujejo pa npr. samospremljanje/samoocenjevanje,
samovrednotenje in samonagrajevanje. Kognitivne kontrolne strategije poudarjajo
antecedente odzivov (pogoje, v katerih se vedenje pojavi in jih razumemo kot sprožilne
dejavnike) in od posameznika zahtevajo, da analizira miselni proces, ki poteka pred
odgovorom. Cilj strategij pa je spremeniti miselni proces, ki naj bi povzročil tudi
spremembo vedenja. Kognitivno-vedenjske strategije vključujejo oba tipa strategij.
Primer prve strategije je lahko učenec, ki je napisal domačo nalogo in si zato privošči
sladoled; kot primer druge strategije pa si zamislimo učenca, ki ga sošolec izziva. Preden
učenec reagira na dogodek, skuša spremeniti trenutno mišljenje – misel, da ga sošolec
sovraži, zamenja z dejstvom, da se sošolec tudi do drugih obnaša podobno, torej ima on
težave.
Nekatere strategije samouravnavanja so lahko uporabne za vse učence in vse primere,
druge pa le za nekatere. Prav tako posamezniki različno reagirajo na postopke
samouravnavanja vedenja (Shapiro in Cole 1994, str. 145). Dobro je, če so učenci
motivirani za sodelovanje v aktivnostih samouravnavanja, sicer pa je vloga učitelja, da
motivira posameznika za aktivno participacijo v spreminjanju svojega vedenja. Če se
posameznik kljub temu, da ima določeno odgovornost za neke aktivnosti, počuti
kontroliran s strani učitelja, bo sodelovanje, ki je potrebno za učenje samouravnavanja in
postavljanje intervencijskih ciljev, spodletelo. Učenec lahko dobi odpor do sodelovanja.
Večinoma strategije samouravnavanja temeljijo na domnevi, da je vloga učitelja le
začasna in spodbuja otroka k spreminjanju vedenja. K večjemu sodelovanju pripomorejo
tudi starosti primerni postopki samouravnavanja, dobro pa je tudi, da so le-ti pomembni
za posameznika (Shapiro in Cole 1994, str. 146-147).
33