spreminjanje motečega vedenja v razredu s kognitivno-vedenjskim ...

institucije.« (prav tam, str. 16) Uspešnost pedagoških teorij temelji na subjektivni
teoretični refleksiji in ne na dosledni izpeljavi nekega teoretskega modela, saj je bolj kot
le-ta pomembna praktična vrednost odgovornosti, kar pomeni, da odgovornosti niso le
verbalne, temveč so prisotne v vsakodnevnem ravnanju, delu in življenju, v katerem ima
gojenec status subjekta, kar se kaže v tem, da se dosledno spoštujejo in uveljavljajo na
ravni interakcije med gojenci in osebjem ter se ob neizpolnjevanju sankcionirajo.
Duhoslovna pedagogika je razvila pozicijo, »da se vzgojni koncept ne »sestavi« s še tako
popolnim seznamom metod in sredstev, temveč predvsem s stalno kritično refleksijo
vzgojnega ravnanja vsakega učitelja in kritično refleksijo koncepta vzgojnega ravnanja na
ravni šole kot celote. Le kritična refleksija lahko vodi do odgovornosti in simetrije,
najprej vzgojiteljeve in potem gojenčeve. Brez takšne refleksije je vzgojni koncept le
prazen sistem, četudi napolnjen s pravili in zakoni« (prav tam, str. 16-18).
Z. Medveš torej meni, da je vzgojni koncept vrtca/šole smiseln le, če sprejmemo
definicijo, da je vzgoja intencionalno ravnanje, vzgojni načrt pa opredelitev intence
vzgojnega ravnanja na ravni šole. Namen ravnanja mora biti legitimen/teoretsko
osmišljen. Z vzgojnim konceptom vrtec ali šola izrazita svojo pedagoško filozofijo,
strategije delovanja in vse do strategij za reševanje konfliktnih situacij, z njim se prav
tako opredeli legitimnost delovanja, kar pomeni, da določita razmerja med tremi opornimi
točkami: vrednostno orientacijo, pogoji dela (vzgojno klimo) in skrb za pomoč
posameznemu učencu. Predstavlja tudi podlago za evalvacijo vzgojnega delovanja in
vzgojne klime, saj šele ob kritični samoevalvaciji vzgojitelja lahko pričakujemo refleksijo
tudi v vzgojnem procesu. S tem se vzgojni proces lahko dvigne nad discipliniranje,
mehanično sprejemanje pravil ali njihovo ponotranjanje in celo nad indoktrinacijo. Vsak
posameznik in »vzgojni kolektiv« lahko presoja legitimnost svojega ravnanja, za ostalo pa
lahko le predvidevamo, »/…/ da dosledno spoštovanje določenega sistema pravil in
vrednot v vzgojnem konceptu dolgoročno spodbuja pri posamezniku vzpostavitev
odgovornosti do sebe, sočloveka, socialnega in naravnega okolja na način, ki ga
označujejo pojmi avtonomnost, osebna integriteta, univerzalnost. Pogoj za to pa je, da
pravila in vrednote ne razvija samo verbalno, temveč jih uveljavlja v konkretnem
vzgojiteljevem ravnanju in hkrati tudi kot subjektivno odgovornost v učenčevem
ravnanju« (prav tam, str. 20-21).
Načelo tradicionalne vzgoje, ki izpostavlja bistvo vstopanja otrok/mladine v svet odraslih
s ponotranjenjem njihovih vrednot, je preseženo s postmoderno, ki zaradi vere v
71