spreminjanje motečega vedenja v razredu s kognitivno-vedenjskim ...

Tabela 7: Obrazec za vpisovanje-vrstni red vpisovanja je C, B, A (Vir: Jurišič, B. D.
(1999). Zakaj mi to delajo: spreminjanje motečega vedenja v šoli s kognitivno
modifikacijo vedenja. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.)
3.3.2.3 Nekatere ugotovitve raziskovalcev
V določenih primerih so potrebni bolj intenzivni postopki kognitivnega restrukturiranja,
ki vključujejo preoblikovanje otrokovega ali učiteljevega vedenja tako, da zmanjšujejo
prepričanja o krivdi in vplivajo na pozitivno ukrepanje. Ko si tako učitelj razlaga otrokovo
vedenje kot destruktivno in ga razume kot nespremenljivo lastnost, lahko svetovalec
spodbuja alternativno konceptualizacijo problema: »Opazila sem, da druge tepe, kadar je
v prostoru gneča in drugi posegajo v njegov prostor.« (Jurišić 1999, str. 43)
Učitelje najbolj jezi, kadar so prepričani, da bi se otrok lahko vedel drugače, a se noče
potruditi. Otroci s sindromom pomanjkljive pozornosti s hiperaktivnostjo so zaradi
takšnega stališča posebno ogroženi, saj velja, da so na ravni funkcioniranja zelo
nekonsistentni in ker so občasno sposobni izkazati višjo raven, odrasli menijo, da se otrok
noče potruditi vsakokrat, ko funkcionira na nižji ravni. Bolj produktivna kot stališča
usmerjena v trud, so stališča, ki so usmerjena v okoliščine, v katerih otrok bolje ali slabše
funkcionira (prav tam, str. 43).
3.3.3 Povečanje samokontrole oziroma samoinštrukcije
Trening samoinštrukcij temelji na raziskavah o razvoju socializacije in jezika pri otrocih,
za kar sta pomembna Luria in Vigotski. Prikazala sta tri stopnje, in sicer se na prvi stopnji
otrok vede v skladu z usmerjanjem drugih; na drugi stopnji otrok z glasnim govorom
regulira svoje vedenje in si glasno govori, kaj lahko in kaj ne; na tretji stopnji pa otrok
svoje vedenje regulira s tihim govorom oz. je vse stvar njegovih misli. Ne razmišlja več o
tem, kaj lahko in kaj ne, pač pa avtomatsko izbira določena vedenja (Meichenbaum v
Kaplan in Carter 1995, str. 425).
Prvi svetovalni programi, ki so zasnovani na samoinštrukcijah, so bili namenjeni
impulzivnim otrokom, izdelala pa sta jih Meichenbaum in Goldfried. Ugotovila sta, da so
te tehnike izboljšale učinkovitost impulzivnih otrok pri reševanju različnih nalog.
Programi so imeli sledeče cilje (Rotvejn Pajič 2001, str. 88):
usposobiti impulzivne otroke, da bi uporabljali verbalna samonavodila in
da bi nanje pravilno reagirali,
45