spreminjanje motečega vedenja v razredu s kognitivno-vedenjskim ...

zasledimo še eno teoretsko usmeritev, ki »izhaja iz predpostavke o radikalni drugačnosti
in s tem tudi racionalni nespoznatnosti položaja učenca (kot Drugega), ki nas vodi v
utemeljevanje nekakšne »pred-etične odgovornosti« do zaščite dostojanstva sleherne
osebe« (prav tam). Ranljivost obličja je tista, ki od nas »terja občutljiv, spoštljiv odnos,
nespoznatnost človeka pa nas svari pred objektivacijo, ki jo sproža deontološka etika
načel in pogled na drugega kot alter ego – torej kot subjekt iste racionalnosti, ki ji
pripadamo sami« (Levinas v Kroflič 2007a, str. 66).
Novost Levinasove etične teorije je v predpostavki, da je »načelo spoštovanja
osebe/obličja pred-diskurzivno in s tem tudi pred-etično, saj etika predpostavlja teoretsko
utemeljitev morale in odločitev za določen nabor vrednot, norm in načel, medtem ko
spoštljiv odnos do obličja Drugega ne potrebuje nikakršne racionalne utemeljitve, hkrati
pa šele ta osebna drža moralnega akterja omogoča etičnost« (Kroflič 2007c, v tisku).
Levinas pravi, da »/…/ vzajemnost spoštovanja ni indiferenten odnos, /…/ in ni rezultat,
ampak pogoj etike. Spoštovanje je jezik, ki pomeni odgovornost in zaveže pravičnega
človeka k njegovim družabnikom v pravičnosti, preden ga zaveže človeku, ki zahteva
pravičnost« (Kroflič 2007a, str. 67).
4.3.2 Spoštovanje učenca in osebna vpletenost učitelja
H. Gardner meni, da je spoštljivi um za prihodnost človeštva še odločilnejši in
primarnejši: »Namesto da ignoriramo razlike, ki so nas čustveno razvnele, ali da jih
poskušamo izničiti s pomočjo ljubezni ali sovraštva, pozivam ljudi, da jih sprejmemo, da
se naučimo živeti z njimi in sprejemamo tiste, ki pripadajo drugim kohortam.« (Gardner v
Kroflič 2007c, v tisku) Svet razlik predpostavlja naravnanost skupnosti k sprejemanju
drugega kot drugačnega, pa naj posameznika zaznamuje drugačen jezik, kulturne navade,
model racionalnosti, vrednote, osebne zmožnosti in ovire. Če predpostavimo drugačnost
vsakogar, ki nam je v celoti dejansko nespoznatna in prav tako nikoli povsem
prepoznavne drugačnosti v naši duševnosti (v nezavednem), se zavemo, da je poskus s
skupnimi vrednotami, etičnimi načeli in družbenimi normami zaščititi posameznika in
skupnost, podvržen generalizacijam in nasilju nad enkratnostjo vsakega bivajočega: »/…/
ko mislim, da nekaj vem, da razumem Drugega, ga izpostavim lastni vednosti in zavijem
v lastno totaliteto. Drugi postane objekt mojega razumevanja, mojega sveta, moje zgodbe,
reduciran na moje predstave/pomene. Kar tu šteje, je moj lasten ego. A če sem Drugemu
izpostavljen, lahko poslušam, skrbim in sem presenečen; drugi lahko vpliva name in mi
83