spreminjanje motečega vedenja v razredu s kognitivno-vedenjskim ...

in posledic, ki jih doživi; nadalje od osebnostnih lastnosti opazovalca, saj več posnemajo
nesamozavestni in odvisni učenci ter tisti, ki čutijo podobnost med seboj in modelom oz.
bi mu bili radi podobni; ter od značilnosti situacije, ki lahko poveča težnjo k posnemanju
(stresna situacija). B. Marentič Požarnik (2003, str. 37-28) meni, da je učenje agresivnega
vedenja s posnemanjem precej razširjeno in bi bilo zato potrebno izkoristiti možnosti ter s
posnemanjem učiti prosocialne oblike vedenja. Naj še poudarim, da je pri namernem
učenju z opazovanjem koristno upoštevati štiri faze, in sicer fazo pozornosti, kjer učence
usmerjamo na določene vidike izvajanja; fazo zapomnitve; reprodukcije ter fazo
motivacije, ki pomeni, da naučeno tudi uporabimo. Študija s štiriletnimi otroki, kjer je
prva skupina opazovala model, ki je bil za agresivno vedenje do napihnjene lutke
nagrajen, druga skupina pa je opazovala model, ki je bil za enako vedenje kaznovan, in jo
je izvedel Bandura (v Marjanovič Umek in Zupančič 2004, str. 39), je pokazala, da so
otroci, ki so opazovali prvi prizor, tudi sami v igri z lutko posnemali tako vedenje, otroci
iz druge skupine pa v igro z lutko niso vključevali agresivnega vedenja. Ko jim je bila
kasneje za agresivno vedenje ponujena nagrada, sta se obe skupini otrok v igri z lutko
vedli enako agresivno.
3 SKUPNE ZNAČILNOSTI KOGNITIVNO-VEDENJSKEGA
PRISTOPA
Kognitivno-vedenjski pristop si lahko predstavljamo na kontinuumu, glede na to, v
kolikšni meri so vanj vključena kognicija: (1) na eni strani so vedenjski pristopi, ki se
osredotočajo na vedenje in determinante okolja in (2) na drugi strani so pristopi, ki
temeljijo na kognitivnih procesih in ne dovoljujejo nikakršnih vedenjskih intervencij.
Večina kognitivno-vedenjskih pristopov se uvršča med obe skrajnosti, pri čemer se v
različni razsežnosti uporablja tako kognitivne kot vedenjske intervencije (Gabbard idr.
2005, str. 15). »Ukrepi znotraj tega pristopa se osredotočajo na modifikacijo kognicij
učencev (t.j. prepričanj, stališč, pričakovanj, atribucij, zaznane samoučinkovitosti), kar naj
bi rezultiralo v spremembi vedenja.« (Ayers idr. v Košir 2003, str. 40)
20