okna, sita in viri

19.3 Postopek načrtovanja z okensko metodo 133
Kaj narediti Se da izboljšati podobnost med frekvenčnima karakteristikama
aproksimacije in želenega sita, torej minimizirati funkcijo pogreška
E(ω) = D(ω) − D M (ω) (19.26)
Da, možnosti sta dve: (i) izbrati nepravokotno okno, katere spekter hitreje
konvergira in ima manjšo valovitost kot pri pravokotnih oknih, ali (ii) izbrati
drugi postopek načrtovanja, ki minimizira neželene lastnosti pravokotnih
oken. Uporabnost nepravokotnih oken pri načrtovanju sit s FIR povzemamo
v naslednjem razdelku, pri izbiri drugih metod pa imamo več možnosti.
Pri načrtovanja frekvenčno selektivnih sit se danes največ uporablja tako
imenovana optimalna metoda. Opisana je v naslednjem podpoglavju.
Uporaba nepravokotnih oken
Nepravokotna okna imajo zvezen prehod med “prepustnim” in “zapornim”
časovnim pasom. Zaradi zveznega prehoda se zmanjša valovitost v prehodnem
in zapornem frekvenčnem pasu, ožji je tudi prehodni pas. Obseg teh
sprememb je odvisna od oblike okna. Ta s stališča načrtovanja sit delimo v
dve skupini:
1. nenastavljiva okna, kjer so parametri okna fiksni in
2. nastavljiva okna, kjer s parametrom valovitosti lahko ločeno določimo
višino snopov v prepustnem in zapornem pasu načrtovanega sita.
Med prva okna spadajo na trikotno, von Hammovo, Hammingovo in Barletovo
okno, izmed drugih pa se največ uporablja Kaiserovo okno.
Katero od teh oken izbrati Izbira primernega okna ni enostavna. Osnovne
lastnosti in značilnosti oken smo opisali v poglavju na strani , tu povzemamo
le medsebojno primerjavo oken, ki se v praksi pogosteje uporabljajo.
Z njo si lahko pomagamo pri izbiri ustreznega okna:
1. Minimalno slabljenje. Določa ga razmerje:
a z = A 1
A 0
, (19.27)
kjer sta A 1 višina prvega stranskega snopa in A 0 višina glavnega snopa
v frekvenčni karakteristiki okna. Ponavadi so amplitude normirane z
A 0 , zato je A 0 = 1 in a z = δ z . Ponavadi ga izrazimo v decibelih:
A Z = −20log 10 (a z ) = −20log 10 (δ z ) [dB] . (19.28)
datoteka: signal_C