okna, sita in viri

52 16. Opis sistemov z diferencialnimi in diferenčnimi enačbami
Združimo podsistema. Pri tem imamo več možnosti, ki jih bomo podrobneje
predstavili pri opisu sistemov z diferenčnimi enačbami. Izmed njih poglejmo
tako imenovano kanonsko obliko, ki jo dobimo iz (16.9), s katero smo
uvedli zaporedno vezavo blokov H 1 (s) in H 2 (s), izračunajmo:
H(s) = H 1 (s)H 2 (s) = Y 1(s)
V 1 (s)
Y 2 (s)
V 2 (s) = Y (s)
V (s)
, (16.14)
kar pomeni, da so v tem primeru V (s) = V 1 (s), Y 1 (s) = V 2 (s) in Y 2 (s) = Y (s).
Seveda velja tudi H(s) = H 2 (s)H 1 (s), torej da je izhod drugega bloka vhod
prvega in da velja:
Y 2 (s) = V 1 (s) , V 2 (s) = Y 1 (s) , Y 1 (s) = Y (s) . (16.15)
Pri tej povezavi in z upoštevanjem (16.15) za (16.12) dobimo:
Y (s) = (b 0 + b 1 s + b 2 s 2 )Y 2 (s) , (16.16)
in za (16.13):
Y 2 (s) = V (s) − a 1 sY 2 (s) − a 2 s 2 Y 2 (s) . (16.17)
Zgradbo sistema H(s) pričnimo risati iz izhoda drugega bloka. Pri tem uporabimo
simulacijske elemente prikazane v tabeli 16.1 na naslednji strani. Vidimo,
da smo bloka sestavili tako, da si delita diferenciatorja (slika 16.3c).
To obliko simulacijskega vezja imenujemo kanonska oblika realizacije.
(a) realizacija H 1 (s),
opisuje ga (16.10).
Slika 16.3
Simulacijska vezja drugega reda.
(b) realizacija H 2 (s),
opisuje ga (16.11).
(c) kanonska povezava blokov
določenima z (16.16) in (16.17).
šarko ƒu£ej: Teorija signalov revizija 20040504