zdravstveno varstvo v sloveniji in posebnosti analize poslovanja ...

Z notranjo presojo, torej s samoocenjevanjem, bolnišnica ugotavlja, ali deluje v skladu s
standardi. Posamezna bolnišnica lahko poleg splošnih standardov oblikuje tudi sebi lastne
in specifične standarde, ki ji sluţijo za primerjavo. Notranja presoja-samoocenjevanje je
pregled delovanja bolnišnice, ki ga izvedejo strokovnjaki s področja zdravstvene oskrbe in
vodenja, in ki zajema vse dejavnosti bolnišnice (Robida, 2004, str. 5). Glavni namen
samoocenjevanja je ugotoviti, ali bolnišnica zagotavlja kakovostno in varno oskrbo
bolnikov ter deluje skladno s standardi (Robida, prav tam). Samoocena je za bolnišnico
osnova načrtovanju stalnega izboljševanja lastnega delovanja. Zaposleni s pomočjo
samoocenjevanja razpoznajo tiste standarde, ki predstavljajo dobro prakso, ter tiste, ki ne
dosegajo dobre klinične prakse ali so celo slabi. S pomočjo samoocenjevanja je mogoče
znotraj bolnišnice promovirati dobro klinično prakso, kar pomeni delovati v skladu s
standardi. Na podlagi samoocenjevanja pa je mogoče napraviti tudi načrt za izboljšavo na
področjih, na katerih so ocene standardov slabe (Robida, prav tam; glej: Priročnik za
samoocenjevanje – notranjo presojo, Andrej Robida, MZ, 2004).
MZ je v letu 2006 pripravilo dokument „Nacionalne usmeritve za razvoj kakovosti v
zdravstvu“ ter v skladu s tem izdalo tudi „Uvajanje izboljševanja kakovosti v bolnišnice“,
urednika A. Robide. Navedena publikacija daje usmeritve in ponuja nekaj orodij in metod,
ki omogočajo pospešitev za izboljševanje kakovosti in varnosti v bolnišnicah. Odgovornost
za uvajanje metod in orodij kakovosti v bolnišnice je na njihovem vodstvu, ki morajo
delovati v dobro pacientov, zaposlenih, ustanoviteljev in plačnikov. Medicinska stroka pri
nas sicer sledi svetovnemu razvoju medicine, medtem ko na področju kakovosti in
varnosti to do nedavnega ni bilo samoumevno. Kakovost in varnost se v zdravstvenih
ustanovah ni merila (sploh v javnem sektorju), zato ni bilo jasno ali se dela dobro ali ne.
Brez merjenja pa tudi ne more biti osnove za izboljševanje.
Pri vseh sistemih, metodah in orodjih za izboljševanje kakovosti v zdravstvu je v ospredju
vedno pacient. Da lahko dobimo dobre kazalnike kakovosti, moramo pri nenehnem
izboljševanju kakovosti povezati metode in orodja. Ker obstajajo veliki odkloni med
posameznimi izvajalci zdravstvenih storitev, je pomembna časovna in krajevna primerjava
kazalnikov kakovosti ter primerjava s standardi. Pomembne so predvsem primerjave med
posameznimi izvajalci na ravni preventive, diagnostike, zdravljenja, rehabilitacije
posameznih bolezni ter na ravni postopkov - izmerjena kakovost na ravni specifične
bolezni (MZ, Oddelek za kakovost v zdravstvu). Kot splošna bolnišnica, ki izvaja
zdravstvene storitve na sekundarni ravni, je SB M. Sobota dolţna izvajati aktivnosti
nenehnega izboljševanja kakovosti zdravstvene obravnave in varnosti pacientov.
Bolnišnica je začela s spremljanjem obveznih kazalnikov 10 kakovosti v letu 2005.
10
Kazalnik je merilno orodje, ki kaţe na izide obravnave bolnikov in drugih uporabnikov in ga
uporabljamo kot vodilo za spremljanje, ocenjevanje in izboljševanje kakovosti obravnave bolnikov,
kliničnih storitev, podpornih dejavnosti in delovanja zavoda (Canadian Council on Health Service
Accreditation, 1996).
94