zdravstveno varstvo v sloveniji in posebnosti analize poslovanja ...

Povezanost zdravstvene dejavnosti z zunanjim okoljem omogoča, da potrebe in teţave
pacienta postanejo vidne, tako na ravni izvajanja storitev, poslovnega vodenja
zdravstvene organizacije, v odnosu do plačnika storitev in končno na ravni in v razmerju
do drţave.
3.6.3 DOSEGANJE IN SPREMLJANJE KAKOVOSTI V ZDRAVSTVU
Posvečanje pozornosti kakovosti, trajen razvoj kakovosti zdravstvene oskrbe ter dober in
uspešen menedţment javne zdravstvene sluţbe lahko delno omilijo pomanjkanje
potrebnih javnih finančnih virov. Javno zdravstveno varstvo naj bo predvsem pravično,
učinkovito, uspešno, varčno, dostopno, ustrezno, za uporabnike in drţavo, sprejemljivo
itd. (Česen, 2003, str. 200). Kakovost je dinamičen proces za trajna prizadevanja za
napredek zdravja, ki naj bo doseţeno v danih razmerah. Z vidika zdravstvenega osebja je
kakovost razumljena kot način mišljenja od izobraţevanja do opravljanja zdravstvenega
poklica. Pri tem mora biti v procesu zdravljenja v ospredju odnos med zdravstvenim
osebjem in pacientom. Zdravstveno osebje mora delovati na podlagi opredeljene in
vodene kakovosti, za kar je odgovorno tako bolnikom kot javnosti. Kakovost je del
poslanstva javnega zdravstvenega zavoda in je pomemben cilj vseh strategij, zato mora
zanjo prevzeti odgovornost strokovni in poslovodni menedţment.
Prizadevanje za visoko stopnjo celovite kakovosti mora postati stalnica v razvoju javne
zdravstvene sluţbe, ne glede na izvajalca. Velikokrat se pojavlja domneva, da je kakovost
v zasebnem zdravstvu višja kot v javnem. Za ekonomsko in politično razvite drţave takšne
domneve praviloma naj ne bi drţale, sicer pa razlike med obema oblikama zdravstvenih
ustanov vse bolj izginjajo. Glavno vodilo mora biti splošna dostopnost vsem v enaki
kakovosti in pod enakimi pogoji (Česen, 2003, str. 200). Dejstvo je, da se razumevanje
splošne dostopnosti spreminja. V časih, ko v drţavah z razvitim zdravstvenim sistemom
še ni primanjkovalo finančnih virov za zadovoljevanje vseh potreb, je bila teţnja k
zagotavljanju maksimalne kakovosti zdravstvenega varstva za vse drţavljane. Danes javna
zdravstvena politika več ne teţi k maksimiranju kakovosti za vse, saj javni finančni viri
tega preprosto ne omogočajo. Vsi zavarovanci pa še vedno uţivajo enakopraven dostop
do primerne kakovosti „potrebnega“ zdravstvenega varstva. Namesto maksimalne
kakovosti za vse, se je danes potrebno zadovoljiti z optimalno, objektivno dosegljivo
kakovostjo (Česen, 2003, str. 201). Kakovost zdravstvene oskrbe je tudi v interesu drţave
in s tem zdravstvene politike, saj le zdrav posameznik in skupnost lahko prispevata k
ekonomski in socialni blaginji druţbe. Za zdravstvene delavce je kakovost in uspešno
zdravljenje pacientov temeljni namen njihovega poslanstva. Temu je posvečeno delovanje
strokovnega in poslovnega menedţmenta zdravstvenih organizacij. Področja, na katerih
bodo izvajalci razvijali kakovost, so (Česen, 2003, str. 202):
dobri zdravstveni rezultati zdravstvene oskrbe in strokovni nadzor,
optimalni strokovni poklicni standardi (strokovne smernice za zdravstveno oskrbo
na javni način, skupine za kakovost, spodbude za samoocenjevanje),
52