zdravstveno varstvo v sloveniji in posebnosti analize poslovanja ...

Tako na primer Marko Kranjec (Kranjec, M., 2003) zelo kritično oceni predlagano reformo,
kateri sicer priznava upravičen poskus odprave problemov, ki izvirajo iz demografskih,
socialnih, ekonomskih, političnih in zdravstvenih sprememb. Njegov glavni očitek je bil, da
je bila spisana negativno do ekonomike in ekonomistov, saj zanemarja ekonomsko logiko
in ekonomske omejitve in da izhaja iz trditve, da je zdravstveni trg zelo specifičen in zanj
ne veljajo klasični ekonomski zakoni. Drugi odmevnejši poizkus reforme zdravstvenega
sistema pomeni dokument Nadgradnja zdravstvenega sistema do leta 2020, ki ga je izdalo
MF februarja 2011. Namen sprememb in nadgradnje zdravstvenega sistema je zagotoviti
pozitivno zdravje prebivalstva in vzpostavitev proţnega zdravstvenega sistema, to pomeni
boljšo dostopnost, višjo kakovost in finančno vzdrţnost. Med bistvenimi predlaganimi
spremembami, ki sta najbolj izstopali, sta ukinitev dopolnilnega zdravstvenega
zavarovanja in uvedba obvezne dajatve po načelu solidarnosti. Predlagana reforma je
predvidevala tudi novo definiranje košarice pravic, iz katere bi se izločile predvsem
nekatere socialne pravice (pogrebnine, posmrtnine idr.). Kot vsi dosedanji poizkusi, da bi
korenito posegli v zdravstveni sistem, je tudi ta ostal v praksi neudejanjen.
3.9.2 KAKO NAPREJ PERSPEKTIVE
Da sistem zdravstvenega varstva v Sloveniji potrebuje temeljite spremembe, ni nobenega
dvoma. Spremembe so nujne tako v organizaciji, upravljanju, kakor tudi financiranju
zdravstvenega varstva. Spremembe se morajo zgoditi predvsem v interesu bolnikov.
Reforma sistema zdravstvenega varstva mora biti zastavljena tako, da bo zagotovljena
dolgoročna finančna stabilnost in vzdrţnost sistema v okviru javnofinančnih moţnosti
druţbe, s ciljem doseganja zdravja ljudi. Na področju financiranja je potrebno ohraniti
solidarnost in vzajemnost pri zbiranju sredstev na eni ter zagotavljanju pravic na drugi
strani. Na ta način bo zagotovljen enak dostop posameznikov do zdravstvenih storitev v
javnem sistemu zdravstvenega varstva, ne glede na finančne zmoţnosti posameznika.
Verjetno bo zdravstveni sistem teţko vzdrţevati in financirati izključno z javnimi sredstvi,
saj stabilen sistem zdravstvenega varstva, glede na prakso, praviloma lahko zagotavljajo
le različni viri financiranja. Predvsem z reformo je potrebno zagotoviti ekonomsko in
druţbeno sprejemljivo razmerje med javnimi in zasebnimi sredstvi. V sedanjem sistemu se
pribliţno tri četrtine sredstev zagotavlja iz javnih virov (prispevki, davki), četrtina pa iz
zasebnih virov (predvsem iz prostovoljnega dodatnega zavarovanja). Takšno razmerje bi
verjetno moralo ostati tudi v prihodnje. Sicer pa zgolj reforma financiranja sistema
zdravstvenega varstva ne bo dovolj, ampak bodo potrebne bistveno večje sistemske
spremembe. Financiranje sistema zdravstvenega varstva je zelo zapleteno, zato morajo
biti spremembe celovite, postopne in premišljene.
V mesecu juniju 2011 je Ministrstvo za zdravje po zaključku javne obravnave izdalo
dokument „Nadgradnja zdravstvenega sistema do leta 2020 – korak naprej“, ki naj bi
predstavljal podlago za spremembe in nadgradnjo sedanjega sistema zdravstvenega
varstva.
63