zdravstveno varstvo v sloveniji in posebnosti analize poslovanja ...

V Evropi so tako na podlagi teh dveh konceptov izoblikovane tri značilne skupine
sistemov: Bismarckov (partnersko-zavarovalniški) model, Beveridgejev (drţavno voden)
model in Semaškov model (model socialističnega zdravstvenega varstva) (Roemer, 1993,
str. 91-104).
3.1.2 SISTEM ZDRAVSTVENEGA VARSTVA IN NJEGOVO UPRAVLJANJE
Na ravni Evropske unije je zdravstvena politika v pristojnosti drţav članic, tako da o skupni
zdravstveni politiki praktično ni moţno govoriti. Sicer je v primarnem pravu EU govora o
zdravstvu predvsem na načelni ravni, ki pa ne določa skupne zdravstvene politike. Kljub
vsemu se na področju zdravstvenega varstva v zadnjih letih kaţejo premiki v smeri večje
pristojnosti EU, saj zdravstvena politika in zdravstvena oskrba predstavljata pomemben
del enotnega trga blaga in storitev (pristojnost EU na področju enotnega trga,
usklajevanja in harmonizacije).
Obstoječi zdravstveni sistem v Sloveniji se od leta 1992 ni bistveno spremenil, je dokaj
tog in neprilagodljiv, vprašljiva pa je tudi njegova finančna vzdrţnost. Sedanji sistem
zdravstvenega varstva v Sloveniji temelji na osnovi Bismarckovega modela (od leta 1992)
zdravstvenega varstva (model socialnega zavarovanja), ki sloni na načelih obveznega
zdravstvenega zavarovanja (Košir, Kramberger, Jelisavčič, 2001, str. 4). Zdravstveno
varstvo je v tem sistemu organizirano na osnovi pravnega sistema socialnega zavarovanja,
financiranje se izvaja preko socialnih prispevkov ter prispevkov drţave. Področje
obveznega zdravstvenega zavarovanja je zakonsko urejeno. Tako morajo vsi drţavljani, ki
imajo dohodek, plačevati prispevke v določenem deleţu na račun ustanove, ki je nosilka
zdravstvenega zavarovanja. Do ustrezne zdravstvene oskrbe so po načelu solidarnosti
upravičene tudi vse tiste osebe, ki nimajo dohodkov (plačnik je drţava oziroma lokalna
skupnost).
Opredelitev zdravstvene dejavnosti, določitev izvajalcev in način izvajanja je v pristojnosti
drţave. Vloga drţave se kaţe zlasti v organizaciji opravljanja zdravstvene dejavnosti in
zagotovitvi potrebnih človeških in materialnih virov, v spremljanju delovanja ter na
področju zagotavljanja kakovosti. Zdravstvena dejavnost se opravlja kot javna sluţba, ki
se izvaja v javnem interesu. Izvzeta je iz pravnega reţima trţnih dejavnosti, saj se izvaja
po posebnem javnopravnem reţimu, ki se nanaša na način izvajanja dejavnosti, na
razmerja med partnerji tripartitnega sistema ter na cenovni reţim. Drţava na področju
zdravstvene dejavnosti kot celote posega predvsem kot pravni regulator. Zdravstvena
politika drţave praktično ne more biti neodvisna, temveč mora biti konceptualno in
normativno vpeta v druţbeno okolje. Slovenski sistem zdravstvene dejavnosti je v ţelji po
čim večji moţni prilagodljivosti in učinkovitosti ter v hotenju zagotovitve sodelovanja
članov sistema pri sprejemanju odločitev oblikoval organizacijski model opravljanja
zdravstvene dejavnosti na primarni, sekundarni in terciarni ravni. Zdravstvena dejavnost
na primarni ravni zajema osnovno zdravstveno dejavnost in lekarniško dejavnost, katere
obseg določa zakonodajalec. Izvaja se v javnem in zasebnem sektorju.
31