zdravstveno varstvo v sloveniji in posebnosti analize poslovanja ...

3.1.1 MODEL ZDRAVSTVENEGA VARSTVA
V svetu obstaja več vrst sistemov zdravstvenega varstva, ki so odraz političnih odločitev
posamezne drţave, med seboj pa se razlikujejo po pravni, ekonomski in organizacijski
ureditvi. Sistemi zdravstvenega varstva se najpogosteje proučujejo glede na financiranje
in na poloţaj izvajalcev v sistemu. V glavnem obstajajo trije različni modeli organizacije
zdravstvenega varstva: drţavno vodeni, partnerski in trţni modeli (glej Tabela 5, Priloga G,
str. VIII). Za drţavno vodene modele je značilno, da o vseh najpomembnejših vprašanjih
odloča drţava (parlament, vlada, drugi drţavni organi). Drţava zagotavlja tudi sredstva za
delovanje sistema, praviloma z davki. Za partnerski model je značilno, da drţava postavi
okvir in pravila, urejanje in izvajanje pa prepušča partnerjem, ki imajo pri tem določeno
samostojnost. Za ta model so značilna neprekinjena pogajanja med partnerji, ki morajo
usklajevati različne interese. Financiranje sistema (zbiranje in razporejanje) pri tem
modelu ni naloga in pristojnost drţave. Drţava praviloma prispeva določen deleţ sredstev
za nekatere posebne in vnaprej določene naloge (investicije) ter za plačila prispevkov
socialno ogroţenim drţavljanom. V bistvu gre pri partnerskem modelu za zavarovalniški
model zdravstvenega varstva. Trţni modeli temeljijo na načelu ponudbe in povpraševanja.
Vloga drţave pri tem modelu je zgolj zagotovitev predpisov za minimalno zdravstveno in
socialno zaščito, vse ostalo pa je prepuščeno trţnim zakonitostim.
Posamezne drţave so v oblikovanje lastnega sistema zdravstvenega varstva in socialne
varnosti nasploh vnašale nove, izvirne rešitve oziroma so jih prevzele po drugih sistemih,
tako da povsem čistih modelov praktično ni. V kateri model spada posamezni sistem,
lahko določimo na podlagi ugotovitev glede zagotavljanja sredstev za financiranje, glede
na način upravljanja ter glede na značilnosti, ki zadevajo solidarnost, vzajemnost ali
pridobitnost. Kar zadeva financiranje, lahko govorimo o dveh modelih: drţavno vodeni
modeli temeljijo na obdavčitvi (model financiranja z davki) ter partnerski modeli, ki
temeljijo na socialnih prispevkih. Za področje Evropske unije je značilna dokaj visoka
stopnja solidarnosti, ne glede na določene razlike v sistemih zdravstvenega varstva po
posameznih drţavah članicah. Ne glede na kakšen način je urejeno kritje stroškov
zdravstvenih storitev, vedno je plačnik tretja oseba, ne pa uporabnik neposredno (Čufar,
2007, str. 35). Drţave izpostavljajo pravico dostopa svojih drţavljanov do zdravstvenega
varstva ne glede na organiziranost svojega sistema zdravstvenega varstva. Solidarnost je
namreč vrednota, ki jo poudarjajo vsi sistemi. Vloga drţave je seveda odvisna od tipa
sistema zdravstvenega in socialnega varstva, kljub vsemu pa drţava praktično v celoti
skrbi za uresničevanje splošnih interesov in za varovanje ter izboljševanje zdravstvenega
stanja svojih drţavljanov. V primeru, ko je sistem financiran iz davkov, drţava prevzema
izključno odgovornost za delovanje sistema, ko pa financiranje poteka preko socialnih
prispevkov, drţava prevzame vlogo arbitra in nadzornika, po
posrednika.
drugi strani pa tudi
Evropski sistemi v glavnem temeljijo na konceptu nacionalnega zdravstvenega varstva ter
na vzorcu, ki izhaja iz zavarovalniških načel.
30