zdravstveno varstvo v sloveniji in posebnosti analize poslovanja ...

Predvidene spremembe v predlogu Zakona o zdravstveni dejavnosti opredeljujejo
upravljanje in vodenje javnega zdravstvenega zavoda kot pomembnejši instrument
zdravstvene politike (G. Rogelj, 2010, str. 19). Po tem predlogu bi se naj povečale
pristojnosti nadzornega sveta zavoda, povečale naj bi se tudi pristojnosti in odgovornost
uprave (direktorja). Odgovornost direktorja/uprave (ta bi v primeru krivde za povzročeno
materialno oškodovanje zavoda naj bil tudi odškodninsko odgovoren) je določena
predvsem na delovanje v skladu s sprejetimi razvojno-poslovnimi načrti ter ob
upoštevanju razpoloţljivih finančnih virov. Predvidene spremembe zakonodaje s področja
zdravstvenih dejavnosti bi verjetno privedle, kar zadeva upravljanja javnih zdravstvenih
zavodov, do učinkovitejšega upravljanja v primerjavi s trenutno pravno ureditvijo. Še
posebej, v kolikor bi do sprememb v upravljanju prišlo skupaj z organizacijskimi in
vsebinskimi povezavami zdravstvenih zavodov (zaradi racionalnejšega izvajanja temeljnih
in podpornih dejavnosti).
3.1.3 SEKUNDARNO ZDRAVSTVENO VARSTVO
V skladu za Zakonom o zdravstveni dejavnosti so izvajalci zdravstvene dejavnosti
organizirani na treh nivojih: primarno zdravstveno varstvo, sekundarna dejavnost in
terciarna dejavnost. Sekundarno dejavnost izvajajo bolnišnice, zavodi za zdravstveno
varstvo, Inštitut za varovanje zdravja, zdravilišča, socialnovarstveni zavodi ter zavodi za
usposabljanje. Bolnišnična dejavnost na sekundarni ravni obsega bolnišnično zdravljenje
in specialistično ambulantno zdravljenje. Oboje predstavlja nadaljevanje obravnave
pacientov, ki prihajajo iz primarnega zdravstva. Razmejitev med primarnim in
sekundarnim zdravstvom je iz vsebinskega vidika zgolj formalna. V praksi namreč prihaja
do pogostih nesoglasij o obsegu zdravstvenih obravnav, ki morajo biti izvedene na
primarni ravni preden je pacient napoten na sekundarno raven. V času, ko je obseg
finančnih sredstev omejen ali celo zmanjšan in je za pokrivanje vseh materialnih stroškov
potrebno več truda, je takšna praksa izvajalcev zdravstvenih dejavnosti na osnovni ravni
pričakovana. Ko primarna raven zdravstvene dejavnosti skuša varčevati na takšen način,
to praviloma poslabšuje finančni poloţaj bolnišnic (Ferjanc, 2009, str. 66). Do razmejitve
med sekundarnim in terciarnim zdravstvom je prišlo leta 2009 s sprejetjem Splošnega
dogovora. Razmejitev med ravnema je bila izvedena predvsem v korist slednjega
(vsakoletne polemike ob sprejemanju dogovora kaţejo na to).
3.2 FINANCIRANJE SISTEMA ZDRAVSTVENEGA VARSTVA
Ureditev financiranja sistema zdravstvenega varstva je nedvomno eno od
najpomembnejših področij znotraj tega sistema. Sistem financiranja je odvisen od
značilnosti ureditve samega sistema zdravstvenega varstva posamezne drţave, predstavlja
pa ureditev, ki v okviru finančne vzdrţnosti zagotavlja določen obseg pravic iz tega
naslova.
33