zdravstveno varstvo v sloveniji in posebnosti analize poslovanja ...

7.2 KAKOVOST IN POSLOVNA ODLIČNOST KOT POGOJ USPEŠNOSTI
POSLOVANJA BOLNIŠNICE
Pomena sistema celovite kakovosti se javne zdravstvene organizacije še premalo
zavedajo. Sicer se stanje na tem področju v zadnjem obdobju izboljšuje, vendar stanje še
zdaleč ni zadovoljivo. Zdravstveno organizacijo je potrebno graditi na stalnem
izboljševanju kakovosti, na razvoju zaposlenih in na njihovem vključevanju v razvoj
organizacije. Problem je v tem, ker politika kakovosti v zdravstvenih organizacijah ni
dovolj jasno opredeljena in ker se v organizacijski strukturi ne prenaša v zadostni meri na
niţje organizacijske ravni.
„Upravljanje zdravstvene prakse je način nenehnega izboljševanja kakovosti zdravstvene
prakse in pomeni uspešno uvajanje potrebnih sprememb za doseganje visoko kakovostne
in varne zdravstvene obravnave (Moţina, Skela Savič, Trunk, 2008, str. 14). Upravljanje
zdravstvene prakse mora biti dosledno, zajemati mora celotno organizacijo, biti mora
razvojno usmerjeno in odgovorno glede uspešnosti izvajanja. Dobro vodena je tista
zdravstvena organizacija, kjer so finančna kontrola, uspešnost zdravstvenih storitev in
kakovostna zdravstvena obravnava popolnoma integrirani v sleherni organizacijski ravni
(McSherry, Pearce, 2007, str. 182). Kontinuirano izboljševanje kakovosti zdravstvene
dejavnosti pomeni doseganje nove ravni kakovosti ali uspešnosti delovanja. Sistemi
kakovosti teţijo k popolnosti, ki pa jo praktično ni mogoče doseči. Izboljševanje kakovosti
je namreč proces, ki se ne sme zaključiti. Za področje kakovosti v zdravstvu na ravni
drţave je potrebna neodvisna institucija za kakovost in varnost v zdravstvu, na ravni
zdravstvenih organizacij pa upravljanje celovite kakovosti. Upravljanje sistema celovite
kakovosti na ravni organizacije pomeni načrtovan pristop izvajalcev zdravstvene dejavnosti
s ciljem - opraviti najboljšo storitev ob stalnem izboljševanju kakovosti. Usmeritve za
razvoj kakovosti in modeli za vodenje kakovosti v zdravstvenih organizacijah so v Sloveniji
opredeljeni (Robida, 2006).
Glede na raziskavo (Skela Savič, 2007) je bila na opazovanem vzorcu slovenskih bolnišnic
kultura kakovosti le delno del vrednot bolnišnice, najvišja je bila pri osebju zdravstvene
nege. Raziskava je pokazala, da se pomena kakovosti zavedajo predvsem posamezniki v
nekaterih bolnišnicah, ki pa v svojih okoljih s strani odgovornih nimajo vedno dovolj
podpore. Vodilni v posameznih bolnišnicah kakovosti velikokrat ne dajejo nekega
pomena, z zaposlenimi o kakovosti ne razpravljajo, zato odgovornost za kakovost v
takšnem okolju na posameznih nivojih ni jasna. Določene bolnišnice le delno uporabljajo
posamezna orodja za spremljanje kakovosti. To so na primer uporaba kliničnih poti,
spremljanje dela in razvoja posameznika, usmerjenost k bolniku in podobno. Bolnišnicam
manjka predvsem sistematičen pristop k razvoju kakovosti in varnosti pacientov, pogosto
je v bolnišnicah prisotno nerazumevanje načel kakovosti, prisotna je tudi nedorečenost
glede komunikacije znotraj organizacije (razlike v mišljenju poklicnih skupin), napačno
razumevanje avtonomnosti zdravnikov in podobno (Robida in ostali, 2007).
113