zdravstveno varstvo v sloveniji in posebnosti analize poslovanja ...

3.1 ZDRAVSTVENI SISTEM
V Sloveniji je od leta 1992 v veljavi partnerski model dogovarjanja in usmerjanja razvoja
zdravstvenega varstva. V tripartitnem modelu sodelujejo izvajalci zdravstvenih storitev
(preko svojih zdruţenj), Zavod za zdravstveno varstvo Slovenije (ZZZS - kot plačnik
zdravstvenih storitev) ter Ministrstvo za zdravje (MZ - kot predstavnik drţave).
Dogovarjanja med omenjenimi partnerji določajo smer razvoja zdravstvenega varstva, kar
naj bi predstavljalo interese celotne druţbe. Način plačevanja zdravstvenih storitev je
urejen na podlagi standardnih kalkulacij za finančne načrte in na podlagi enotnih cen po
posameznih dejavnostih. Na podlagi takšne ureditve so enake storitve deleţne enakega
plačila, kar velja za vse izvajalce znotraj sistema zdravstvenega varstva. Bolnišnice so si
pred tem sicer prizadevale za poplačila vseh stroškov svojega poslovanja. Sicer pa sta v
razmerju do izvajalcev zdravstvenih storitev poleg cene pomembni tudi količina in
zahtevnost storitev. Tako je poleg cene storitev določen tudi obseg storitev za posamezne
dejavnosti, kar je v skladu s cilji in prednostnimi področji zdravstvene dejavnosti. Seveda
so se spremembe v pogojih poslovanja, predvsem zaradi spremenjenih ekonomskih
razmer v zadnjih letih, začele kazati tudi na področju zdravstvenega varstva. V zadnjem
obdobju (občutneje od leta 2008) je prišlo do opaznega zmanjšanja prihodkov, kar je
posledica izpada vplačanih prispevkov v zdravstveno blagajno, zaradi česar so se morali ţe
v letu 2009 cene in finančni načrti izvajalcem zdravstvenih storitev zniţati za pribliţno pet
odstotkov. Konvergenčni program namreč ne dovoljuje spremembe prispevne stopnje in
primanjkljaja v zdravstveni blagajni, niti primanjkljaja pri izvajalcih zdravstvenih storitev v
javnem sektorju.
Da bi zagotovili finančno vzdrţnost sistema zdravstvenega varstva, je potrebno delovati v
smeri večje finančne učinkovitosti izvajalcev in vseh sodelujočih. Vzdrţnost zdravstvenega
sistema bi bilo mogoče zagotoviti tudi s plačevanjem dela storitev neposredno od
uporabnikov (participacija) oziroma s krčenjem pravic iz obveznega zdravstvenega
zavarovanja. Predvsem pa je in bo potrebno uskladiti pričakovanja in zahteve uporabnikov
in partnerjev z realnimi potrebami in moţnostmi ter v skladu z nacionalnimi prioritetami.
Plačevanje dela zdravstvenih storitev bi verjetno res vplivalo na bolj racionalno izbiro in
povpraševanje po zdravstvenih storitvah, po drugi strani pa bi participacija lahko pomenila
slabšo dostopnost do določenih zdravstveni storitev za ekonomsko šibkejše uporabnike. Za
doseganje večje učinkovitosti sistema zdravstvenega varstva je potrebno izboljšati
organizacijo, upravljanje in nadzor. Javne zdravstvene zavode bi zato moral upravljati
sposoben menedţment, ki bi se pri svojem delovanju moral posluţevati sodobnih
menedţerskih orodij (uravnoteţeni sistem kazalnikov in drugo). Kljub poudarjanju in
prenašanju odgovornosti za lastno zdravje na posameznika in kljub dokaj zaostrenim
ekonomskim razmeram je potrebno ohraniti sistem socialne varnosti, solidarnosti in
vzajemnosti, ki bi ga bilo potrebno nadgraditi s kakovostjo in ekonomsko vzdrţnostjo.
29