zdravstveno varstvo v sloveniji in posebnosti analize poslovanja ...

Nosilec javnega zdravstva je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki financira
programe zdravstvenega varstva obeh sektorjev preko letnih pogodb. Zdravstvena
dejavnost na sekundarni ravni obsega specialistično ambulantno in bolnišnično dejavnost.
Zdravstvena dejavnost na terciarni ravni obsega opravljanje dejavnosti klinik, kliničnih
inštitutov in oddelkov ter drugih pooblaščenih zdravstvenih zavodov. Zajema
znanstvenoraziskovalno delo in vzgojno-izobraţevalno področje ter opravljanje
najzahtevnejših zdravstvenih storitev na ambulantni ali bolnišnični ravni.
Upravljanje na področju javnega sektorja predstavlja vzpostavitev administrativnega
okolja, ki ga določa drţava z oblikovanjem javne politike, določanjem nacionalnega
programa, nadzorom in določanjem funkcije menedţmenta pri izvajanju programa.
Uresničevanje upravljavske funkcije se s strani drţave odraţa kot: regulacija javne sluţbe,
financiranje, investicijska vlaganja, delovanje predstavnikov v organih upravljanja,
imenovanje direktorja ter izvajanje nadzora nad delovanjem javnega zavoda (Kamnar,
1999, str. 71-77). Ekonomski vidik delovanja trga (ponudba in povpraševanje) v
zdravstveni dejavnosti kaţe na njegovo specifičnost, po ekonomskih zakonitostih je to
nepopoln trg, ki ga ni mogoče odpraviti ravno zaradi določenih pomanjkljivosti (asimetrija
informacij in moralno tveganje) 6 . Pri upravljanju javnih zdravstvenih zavodov so
pomembne naslednje značilnosti: opredelitev javne zdravstvene sluţbe v zakonodaji in
nacionalnem programu, statusne in pravno-organizacijske oblike izvajalcev, status
premoţenja ter financiranje. Upravljanje javnih zdravstvenih zavodov v Sloveniji se izvaja
v okviru Zakona o zavodih iz leta 1991, ki več ne ustreza današnjemu času, saj na primer
premoţenjska, upravljavska in finančna vprašanja niso dovolj dorečena. Posamezna
vprašanja sicer urejajo drugi zakoni, kot na primer Zakon o javnih financah, Zakon o
računovodstvu ter posamični področni zakoni za določene dejavnosti javnih sluţb.
Upravljanje ustanovitelja javnega zdravstvenega zavoda je neposredno, kar se kaţe s
pristojnostjo za ustanovitev, pristojnostjo imenovanja in razrešitve direktorja, z nadzorno
vlogo, z dajanjem soglasja pri spremembi ali razširitvi dejavnosti, s soglasjem k statutu in
drugo. Posredni vpliv ustanovitelja poteka preko predstavnikov ustanovitelja v svetu
zavoda, ko gre za sprejemanje programa dela in razvoja, določanje finančnega načrta,
priprave letnega poročila, imenovanje strokovnega vodje itd. (G. Rogelj, 2010, str. 19).
Svet zavoda ima v skladu z zakonom o zavodih pristojnost in odgovornost sodelovanja pri
oblikovanju poslovne politike zavoda ter pri nadzoru poslovanja, izvajanjem zdravstvenih
programov in razpolaganjem s premoţenjem zavoda.
6
Asimetrija informacij (problem principal-pacient in agent-zdravnik) se kaţe v nezadostni
informiranosti pacienta o zdravstvenih storitvah, tako da je pacient preteţno odvisen od zdravnika
in njegovih odločitev, povezanih z zdravljenjem. To pa je v nasprotju z zakonitostmi trga, ki
narekuje popolno informiranost obeh udeleţencev.
Moralno tveganje zadeva zavedanje zavarovanca, da kot zavarovanec lahko koristi zdravstvene
storitve v večjem obsegu kot bi sicer ali kot zavarovanec lahko celo zmanjša skrb za lastno zdravje.
32