zdravstveno varstvo v sloveniji in posebnosti analize poslovanja ...

Stroški delovanja javnih zdravstvenih zavodov so vse višji, z druge strani pa prihodki
ostajajo na enaki ravni oziroma se zniţujejo. V takšnih pogojih mora vodstvo delovanje
javnega zdravstvenega zavoda bolje organizirati, poiskati notranje rezerve ter poskušati
pridobiti dodatne finančne vire. Stroške je sicer mogoče zniţevati na različnih področjih
(administrativni, organizacija dela), vendar to ne bi smelo vplivati na obseg in kakovost
zdravstvenih storitev. Nove tehnologije v zdravstvu tudi ne pomenijo zniţevanja stroškov
(kot v podjetju), prej obratno, saj se z uvajanjem novih tehnologij in metod stroški
praviloma celo povišajo, zato je smiselno pred uvajanjem novih tehnologij in metod dela
predhodno opraviti analizo stroškov in koristi (Cost Benefit Analysis). Po mnenju
strokovnjakov je menedţment v javnem zdravstvenem sistemu eno od najbolj zahtevnih
oblik poslovanja. Zdravstveni sistem kot del javnega sektorja je v primerjavi s pridobitnim
sektorjem (trţno naravnane dejavnost) veliko bolj zapleten in nepredvidljiv. V trţnih
dejavnostih velja načelo ponudbe in povpraševanja (delovanja trga), tako da tam, kar
zadeva poslovanje, ni posebnih nejasnosti. V javnem zdravstvu povpraševanje ustvarjajo
sami ponudniki, predvsem zdravniki, posredno pa tudi proizvajalci zdravil, medicinskotehničnih
pripomočkov, opreme in drugi. Konkurenca na področju zdravstva, predvsem
med ponudniki enakih storitev, je prisotna zlasti v zadnjem obdobju. Konkurenčnost lahko
gradijo zdravstvene ustanove tudi na kakovosti, kateri se v zadnjem času daje vse večji
pomen.
Upravljanje v javnih zdravstvenih zavodih mora biti naravnano k uspešnemu in
učinkovitemu poslovanju, saj omejena finančna sredstva preprosto več ne zadostujejo za
pokrivanje naraščajočih socialnih potreb ter iz tega izhajajočih zahtev in pričakovanj ljudi.
K spremenjenemu pristopu na področju upravljanja zdravstvenih dejavnosti sta poleg
ekonomske krize prispevala tudi razvoj medicinske znanosti in zdravstvenih tehnologij, ki
omogočata nove preventivne, diagnostične in terapevtske prijeme. Financiranje
zdravstvene dejavnosti je problem, s katerim se morajo soočati drţave, ki so v preteklosti
svojim drţavljanom omogočile velik obseg pravic iz socialne varnosti (tudi pravica do
zdravstvenega varstva), danes pa se soočajo s problemom zagotavljanja potrebnih
finančnih sredstev za takšen obseg pravic. Ţe uveljavljene socialne pravice pa je teţko
omejevati, kaj šele jemati (Česen, 2003, str. 9). Za javne izdatke, ki kljub finančni krizi
konstantno naraščajo, je značilno, da jih je v sprejemljivem okviru teţko obvladovati.
Preveliki javnofinančni izdatki na socialno varnost, posebno v kriznih časih, negativno
vplivajo ali celo ogroţajo ekonomsko-socialni razvoj drţave, posledično pa se to odraţa na
padcu konkurenčnosti drţave v mednarodnem okolju.
Z uvajanjem menedţerskih prijemov na področje socialne varnosti si drţave prizadevajo
spopasti se z naraščajočimi finančnimi problemi. Jasno je namreč, da brez korenitih
sprememb sistem socialne varnosti v prihodnje ne bo mogel vzdrţno delovati.
Spremembe na področju sistema socialne varnosti so potrebne predvsem na sistemski
ravni, kar bo menedţmentu javnih zdravstvenih ustanov omogočilo delovati na način, ki je
sicer značilen za pridobitni sektor ("relativna" samostojnost odločanja, odgovornost).
44