Naravoslovje 7 - priročnik za učitelja

izrazito daljnovidni. Njihov vid je tudi izjemno oster, saj lahko npr. sokoli razločijo plen tudi iz višine 300 m. Psi zelodobro vidijo premikajoče se slike in so kratkovidni. Oči nekaterih živih bitij lahko izostrijo sliko bližnjih in oddaljenihpredmetov. Take lastnosti ima tudi človeško oko.Nekatere živali vidijo dobro le, ko je dovolj svetlo, druge pa ob mraku. Pri tem je pomembna tudi sposobnostspreminjanja oblike in velikosti zenice. Živali, ki so dejavne v mraku, imajo pogosto izjemno velike oči (npr. sova). Vvelikih zrklih so velike leče, zenice pa se lahko odprejo zelo široko. Tako velikih oči navadno ni mogoče premikati,zato morajo te živali premikati celo glavo. Druga skrajnost so oči živali, ki živijo v temi, npr. rovke in krti. Njihoveoči so zelo majhne in zakrnele, tako da ločijo le svetlobo od teme. To je pomembno takrat, ko kaj pride v njihov rovali pa vanj pade.Večina živali ima po dve očesi. Le nekatere živali imajo eno samo oko, spet druge pa imajo tri ali celo več oči. Takoimajo pajki lahko po osem, šest, štiri ali dvoje oči. Vendar je njihov vid zelo slab, saj pri lovljenju niso odvisni odnjega. Toda to so le izjeme in lahko rečemo, da je dvoje oči pravilo.Prostorsko gledanje (tridimenzionalni vid) je povezano s prilagajanjem slik in križanjem vidnih polj obeh očes. Zatako gledanje morajo biti oči nameščene tako, da lahko hkrati gledajo v isto točko. Tako razporeditev najdemo priplenilcih, ki morajo pri lovu točno oceniti, kje je plen in kako hitro se giblje (npr. mačke, volkovi, sove …). Globinskogledanje imajo tudi živali, ki svojo hrano nabirajo (npr. rakun). Podobne oči imajo tudi živali, ki morajo dobrooceniti razdalje pri premikanju, npr. skakanju z veje na vejo. Tak primer so opice; tu gre iskati evolucijske vzrokeza človeške oči. Živali, ki se pasejo (zajci, konji, srne, jeleni …), imajo oči ob straneh glave. Zanje je zelo pomembnoširoko zorno polje, da opazijo plenilce iz katere koli smeri. Take živali vidijo v vse smeri, ne da bi obračale glavo.Slike, ki jih vidijo, pa so verjetno zelo dvodimenzionalne, brez globinske ostrine. Iz vidne slike torej teže določijorazdalje med predmeti v prostoru.Žuželke imajo ob straneh glave po dvoje sestavljenih oči. Oči večjih žuželk merijo v premeru tudi nekaj milimetrov.Posamezen omatidij meri v premeru okoli 3 stotinke milimetra in ima vidno polje le v ozkem kotu okoli ene stopinje.Žuželke so zelo kratkovidne – ostro vidijo le predmete, ki so čisto blizu. Kljub temu pa razločijo (bolj neostro/zabrisano)sliko celotne okolice. Zaradi posebne zgradbe oči je ta slika sestavljena iz velikega števila majhnih sličic.Poenostavljen model sestavljenega očesa lahko napravimo iz slamic, ki jih prerežemo na pol in na enem koncuzlepimo z lepilnim trakom. Ko na zlepljenem koncu pogledamo skozi slamice, vidimo okolico sestavljeno iz majhnihsličic – podobno, kot jo vidijo žuželke.Nekatere kače, na primer klopotače in pitoni, imajo na glavi poleg oči še čutilo, s katerim zaznajo toplotno sevanje.To čutilo kači omogoča nadzorovanje okolja, kadar je slabo osvetljeno, ali pa celo v popolni temi. Čutilni organdeluje po načelu camere obscure, le da namesto vidne svetlobe sprejema infrardečo. To je svetloba, ki ima večjevalovne dolžine od vidne svetlobe in jo oddajajo topla telesa. Podoba v infrardeči svetlobi kaže tisto, kar je toplejšeod okolice (npr. plen). S tem organom lahko kača zazna toplotno sevanje (infrardečo svetlobo) toplokrvnih živali,s katerimi se hrani. Čutilni organ je zgrajen po načelu camere obscure. Pod očesi kače je votlinica, ki se spredajodpira z luknjico, zadaj pa se končuje s tanko membrano. Luknjice delujejo kot vhodne odprtine camere obscure,ki se nadaljuje v notranjost kačine glave. Votlina v glavi ima obliko mehurčka s približno trikrat večjim premerom,kot je luknjica. Na drugi strani luknjice prekriva zadnjo notranjo steno votline zelo tanka (0,15 mm) membrana,za katero je z zrakom napolnjen prostorček. V membrani so čutnice, ki lahko zaznajo zelo majhne temperaturnerazlike (pol stotinke stopinje) in približno smer, od koder prihaja toplotno sevanje, ki je povzročilo temperaturnospremembo. S tem organom žival razloči izvor toplote, ki za 10 stopinj odstopa od temperature okolja, že na razdaljienega metra. Iz izkušenj s camero obscuro vemo, da je slika zaradi razmeroma velike odprtine dokaj neostra,je pa zato svetlejša. Infrardeča receptorska organa sta usmerjena tako, da se leva in desna slika deloma prekrivata.Zato žival zaznava prostorsko toplotno sliko.Odgovori na vprašanjaZa zelo radovedne13. V očesu, fotoaparatu in diaprojektorju je zbiralna leča. Slike prikazujejo nastanek slike v očesu in obeh aparatih.Natančno si jih oglej ter povej, po čem so si nastanki slik podobni in po čem se razlikujejo.Učence usmerimo tako, da bodo razmišljali o realnih razdaljah. Goriščna razdalja očesne leče je približno 1 do2 cm, goriščna razdalja lečja (skupine leč) v objektivu fotoaparata je približno 5 cm, pri diaprojektorju pa kakih10 do 20 cm. Iz skic in izkušenj bodo ugotovili (lahko tudi vedeli), da lahko zaslon za preslikave z diaprojektorjempostavimo kamor koli in da se z oddaljenostjo zaslona slika povečuje. V nasprotju z diaprojektorjem pa stazaslon pri očesu (mrežnica) in fotoaparatu (film) na vedno enaki razdalji.107