Naravoslovje 7 - priročnik za učitelja

DVOŽIVKEOperativni cilji• Prepoznavajo tipične predstavnike živih bitij v gozdnih plasteh.• Spoznajo najpogostejše živali gozdne podrasti.• Naučijo se ugotavljati zveze med življenjskimi razmerami in prilagoditvami organizmov.• Znajo povezati živalske in rastlinske predstavnike v prehranjevalne splete.Teoretična izhodiščaDvoživke so evolucijsko prvi vretenčarji, ki lahko živijo na kopnem, vendar so v razvoju še zelo odvisne od vode.Del življenjskega cikla (jajčeca in ličinke) preživijo v vodi, kot odrasle pa živijo pretežno na kopnem. Imajo sprednjiin zadnji par nog. Koža je tanka in sluzasta, njihova telesna temperatura pa je nestalna. Jajčeca v obliki mrestaodložijo v vodo. Iz njih se razvijejo ličinke, ki se preobrazijo in zrastejo v odraslo žival. Ličinke dihajo s škrgami,po preobrazbi pa s pljuči in kožo. Nekatere dvoživke odlagajo v vodo ličinke, ki se razvijejo iz jajčec v samičinemtelesu (navadni močerad). Med dvoživke uvrščamo sleporile, repate krkone in žabe. Sleporili živijo le v tropskih insubtropskih krajih. Na svetu živi več kot 4000 vrst dvoživk, v Sloveniji pa 19 vrst.Hribski urh — Bombina variegataUvrščamo ga med dvoživke in kolutojezičnice. Jezik ima okrogel in debel, priraščen na ustno dno, zato ga ne morestegniti iz ust. Hrani se z žuželkami, s polži in z deževniki. Hribski urh zraste od 4 do 5 cm. Zgoraj je svetlo alitemno siv, trebuh ima temen z živo rumenimi lisami. Koža je bradavičasta. Je gozdna žival in prebiva v majhnihnezaraslih stoječih vodah. Dejaven je v mraku in podnevi. V Sloveniji je zaščiten.Navadni močerad — Salamandra salamandraŽivi v listnatih gozdovih. Rad ima vlago, dejaven je v deževnem vremenu ali tik po dežju. Živi pod mahom, meddrevesnimi koreninami, listjem in pod kamni. Hrani se z deževniki, s polži in z žuželkami. Pari se spomladi. Samicapoleže v plitvo vodo od 30 do 70 ličink. Navadni močerad je dolg do 20 cm.Didaktična navodila, opozorila in predlogi za popestritev poukaV učbeniku obravnavamo dvoživke tudi v poglavju Celinske vode.Nekatere dvoživke, še posebno navadni močerad in navadna krastača, se učencem ‘’gnusijo’’ in neradi jih prijemajo.To je plod vzgoje in privzgojenih predsodkov.Zgled učitelja in nekaterih vrstnikov je zelo pomemben za celoten razred. Opozorimo pa na resnično nevarnost, toso izločki strupnih žlez, na katere so občutljive sluznice v našem telesu.Pri navadni krastači si lahko ogledamo njeno premikanje, hojo in kratke skoke, ki zelo pritegnejo učence. Ko učenciopazujejo krastačo, ji lahko s prstom nežno zapremo oko. Pri tem lahko opazujejo vodoravno zenico in zlato barvošarenice. To v njih vzbudi radovednost. Zanima jih, zakaj zapira oči. Ko navadna krastača požira plen, povleče oči vustno votlino in s tem potisne plen naprej v požiralnik.Močno priporočam obisk živalskega vrta v Ljubljani, kjer lahko vidimo veliko predstavnikov domorodnih dvoživk.Navadnega močerada učenci pogosto zamenjajo za kuščarja. Vendar ima močerad tanko in vlažno kožo, kuščarji pasuho in debelejšo, pokrito z luskami. Na močeradu opozorimo na izvodila strupnih žlez, ki so zelo dobro vidna na rumenilisi za očmi. Učenci z zanimanjem opazujejo premikanje močerada na kopnem in tudi plavanje v posodi z vodo.Močerad potrebuje zelo vlažno okolje z veliko mahu. Voda v akvaterariju naj bo plitva z izhodi na kopno, saj sesicer močerad v vodi lahko utopi.Dvoživke prijemajte z mokrimi rokami, da ne poškodujete ali izsušite njihove kože. Strup, ki ga izločajo strupnežleze na koži dvoživk, lahko povzroči vnetje sluznic v našem telesu, medtem ko naša koža ni občutljiva. Po ravnanjuz dvoživkami si vedno umijemo roke.66