Botanika. fi

Botanika : Vvod .
živež v sebe in ker se množé, ali gibati se ne morejo svoj ev
ol j n o .
Najbolj enostavna podoba, v kterej se nam pokazuje rastlina ,
je mali mehurček , ki ima v sebi sok in nekoliko zelenih zrnec .
Koža), kapljiva in trdna vsébina take rastlinice so med seboj bitn o
različne gledé podobe , gledé tvarine in gledé tega, kako so kemijsko
spojene (zvezane). Še bolj oèividno se to pokaže, če ogledujemo
večo kakovo rastlino, n. pr. drevo. Deblo, listje , cvetje i n
plod (sad) so tako različne stvari po podobi in po sostavi svojej ,
da raznovrstnost rastlinske tvarine še celó otrok lahko razloči .
Ako z rastlino primérjamo kakovo enostavno rudnino (min .
§. 3.) n. pr. kvaréev kristal, najdemo, cla je ta v vsej svoji tvari
enakošno sostavljen iz kvaréevih delko v,, isto tako, kakor je apnenčev
kristal sostavljen edino le iz apnenčevih delkov. Ne oko, ne kemijska
preiskava ne morete tú najti kakovo . raznovrstnost, kakoršn o
rastlina tako očitno pokazuje . Res, da so tudi take rudnine, ki s e
očesu vidijo raznovrstno sostavljene, kakor n . pr. granit. Ali lahk o
se previdi, da to tako imenovano zmešano kamenje ni druzega,
kakor zmes enostavnih rudnin .
2 Ako nadaljujemo svoja opazovanja na kterejkoli rastlini v
pripravnih okolnostih, nam ne uide, da, ne bi zapazili , da se ona
s časom bitno spremeni . Pred vsem je že ta prikazen velike imenitnosti,
da se giba tisti sok, ki je v gori imenovanem rastlinske m
mehurčku. Dalje vidimo, da je rastlina s časom vedno bolj in bol j
visoka in bolj in bolj debela, da raste nadalje zapazimo, da jemlj e
za rast potrebno Cvar iz svoje okolice, in da iz nje stvarja različn e
neizmerno raznovrstne snovi, in cla na zadnje pride čas, ko v vsake j
rastlini preneha ta tvornost, in da se odslej rastlina razpada p o
kemijskih zakonih in da naposled izgine .
Prav posebno se mora pri tein paziti na to, da so tiste tvarine ,
ki jih vsaka rastlina med tem, ko raste, v sebe jemlje, gledé svojega
kemijskega spojenja , gledé svoje podobe in gledé svojih lastnost i
popolnoma različne od tistih tvarin, ki jih najdemo v rastlinske m
telesu. Nikdar ne najdemo v tléh tiste tvarine , ki listje zeleni ,
ali škroba , ki se tako pogostoma nahaja zdaj v semenskih zrnih ,
zdaj v gomoljih . Rastlina ima tedaj zmožnost , da predeluj e
(pretvara) v sebe sprejete tvari, in sicer gledé njihovega kemijskeg a
spojenja, kakor tudi gledé njihove podobe .
Prikazni, ktere opazujemo na rudninah, so od teh bitno drugačne.
Res, da imajo rudnine tudi to zmožnost, cla se novih delov
prilasté , da svojo tvarino povečajo, da rastó . Ali to se more l e
takrat dogoditi, kedar je v okolici rudnine kaj tiste kemijske spojine,
iz ktere je rudnina sostavljena. Apnenčev kristal se more
povečati le v takej kapljini, v kterej je kaj ogljenčevo kislega apna .
Kristal pa ne more iz te njemu dane tvarine napraviti ne kake
drugačne podobe, ne kake drugačne kemijske spójiue, kakor je tista ,
ki mu je že lastna on raste, ali pri tem ne spremeni niti svoje
podobe, niti svoje tvari ali snovi .