Botanika. fi

Življenjeslovje ali fizijologlja. 79
Ker pa vendar imajo nektere rastlinske snovi, namreč hlapn a
olja smole, v sebi sicer res vodenca, ali prav nič kiselca ali pa vsaj
manj, kakor kolikor je primérno gornjemu priméru, zato mora rast -
lina tudi imeti zmožnost , nekoliko v-sé sprejete vode razkrojiti
na njeni dve sostavini, kislee in vodenec . vodenec se v tem slučaju
porabi, kislec se pa odpravi ven skoz listje. Razun tega znaš a
voda velik del rastlinskega telesa . Saj stanični sok ni skorej nič
druzega, kakor sama voda, v kterej so razpuščene druge snovi ; z
vodo so napiti in napolnjeni vsi tisti rastlinski deli , ki so gibki ,
če se voda iz njih izgubi, pomanjša se njihova gibkost . Posebn o
močno vodéne so mlajše, zelnate tvorine, ktere imajo 70, dà, ceh')
90 postotkov vode v sebi . Sredi tropičnih gozdov je imel Humboldt
časih največe sitnosti, če je hotel zakuriti, ker mu ueizmérno
sočnati les tamošnjega drevja ni hotel goreti. Surova težk a
drva, kakor hrastova in bukova , imajo 20 do 30 postotkov vode ;
lahka drva pa, kakor topolova in vrbova, 40 do 50 postotkov .
Pričujočnost vode je tedaj neogibno potrebna za razvite v
rastlin ; ali rastlina vendar mnogo več vode v-sé sprejme, kako r
je pa porabi na gornji način. Ta ostanek pa izhlapi spet skoz
listje. Listi imajo pa razun tega tudi zmožnost , vodno paro v-sé
sprejemati ; rosa ne bi mogla biti rastlinam tako koristna , kako r
je, če ne bi listi imeli te zmožnosti .
O razmerjih vode k rastlinam bomo še govorili pri popisovanji,
kako sprejéma rastlina v sebe svoje rudninske (mineralne )
sostavine .
3. Spre jémanje dušca .
Rastline imajo v primeri z drugimi svojimi sostavinami le 10 1
malo dušca v sebi. Kar ga imajo, ta je večidel v staničnem soku ,
posebno mlajih delov, in pa v semenu . V 2500 funtov sena je 984
funtov ogljenca, pa le 32 funtov dušca .
Dasi je listje rastlinsko vedno obdano s tistim dušcem , k i
znaša štiri petine zraku , ga vendar listi ne sprejemajo v sebe .
Rastlina ga dobiva v podobi tiste kemijske spojine duščeve z vodencem,
ki se a m o n i j a k imenuje (kemija § . 84.). To po svojem tako
posebnem ostrem smradu znano telo se v vodi neizmerno rado
razpusti in pride v rastlino z vodo, ktero korenine v sebe srkajo .
Atmosféra je tudi prvotni izvirek vsega dušca, ki je v rastlinski h
in živalskih telesih , kakor je bilo to že povedano ob ogljencu .
V čisto rudninskih tléh so dušečnate rudnine velika redkost, kter e
so omejéne le na posamne kraje , kakor n . pr. chilski solitar (kemija
§. 80.) .
Atmosféra (ozračje) ima pa povsod nekoliko ainonijaka v sebi,
ali vendar tako malo , da ga ni mogoče ne z nosom doznati , n e
z nago določiti, koliko ga je, dokazati se pa dá , da se nahaja v
dežnici in v tekočej vodi . Njivska tla , posebno če so jako ilnat a
n prstnata, srkajo željno amonijakov plin iz vode in iz zrakú v