Botanika. fi

108
109
84
A. Občna, botanika .
vito , z apnenino , z magnezijo in z lužninami , ktere se v vodi
same zá-se ne razpuščajo. Ravno to veljá o kremenici samej, ktera
je glavni del peščenih tla . Ali ker voda najpoprej v-sé vzam e
ogljenčevo kislino in ainonjak, ki sta v tleh, je postala zdaj zmožna ,
da s pomočjo teh dveh snovi kemijsko razdeva nerazpustne kremenèane
(silikate ; mineralogija § . 46 .1. Zdaj se naredé ogljenčevo
kisle zemlje in lužnine, ki so razpustile v takej vodi, ki im a
ogljenčeve kisline v sebi ; z druge strani se pa odločuje tudi kmmenica
v razpustnem stanji (kemija § . 67 .) in tako je tedaj tem
rudninskim tvarinam mogoče, da stopajo v staniéno kožo .
Zdaj se pa narine nam vprašanje : Ali voda dežnica ne splakne
iz tla in tedaj ne odnese od rastline proč te v njej razpuščene rudninske
snovi? Saj mnogokrat deževje tedne in tedne namaka tla
in saj mi tudi pogostoma škropimo zelišča na vrtu in cvetlic e
na oknu. Ali se v obeh teh slučajih prst ne izpére popolnoma ,
ali se jej ne vzame ves njen razpusten rastlinski 'Živež ?
Vsakako bi se moglo misliti , da je teinu tako . Ali njivska
prst ima to neizrečeno imenitno lastnost , da privlači razpustil e
soli in da jih tako v sebi drži, da jih voda ne more izprati, pač p a
koreninska vlakna v sebe vsrkati. Enostaven poskus nam očitn o
kaže to zmožnost njivske prsti. Naj se lij Impakte z njivsko prstjo ,
in naj se ona polije z raztopnino kakove soli , o kterej raztopini
znamo, koliko ima soli v sebi, Pokaže se, da ima odtekajoča vod a
manj soli v sebi, kakor na prst vlita. Gledé tega se pa ne ravnaj o
vse soli enako ; ene soli pridrži prst več v sebi , druge pa manj .
Kaže se , kakor da bi prst za rast rastlinsko bolj imenitne snovi ,
kali, amonij ak, fosforovo kislino in kremenčevo kislino bolj močno
privlačila in v sebi držala, kakor natron , apno , žepleno kislino ,
solno kislino in duščevo kislino. Odtekajoče vode zamorejo tedaj
tlam odvzeti le preostanek njihovih razpustnih . sostavin .
Ce solnce dalj časa greje tla, more jih na zadnje tako ogreti ,
da se popolnoma izsušé in da vsahnó vse rastline. Gledé tega s e
pa rte ravnajo vsaka tla enakošno, ker nektera tla vodo bolj močn o
v sebi držé in se tedaj ne posušé tako hitro , kakor druga. V ododrž
n o s t tla je tedaj jako imenitna, njihova lastnost in je odvisna
od tega, iz česa so tla sostavljena, Kvarčev pesek ima pra v
slabo vododržrtost in se hitro pusuši ; v prah razdrobljeno apno ,
prst in glina (min. §. 115.) so pa mnogo bolj vododržni. Posebno
poslednja je, ki drži vlago v prsti naših njiv .
PreveČ gline je pa tlam ravno tako škodljivo kakor pomanjkanje
nje. Cie je v tleh preveč gline, so tla vedno mokra, ne prhka
in zraku nepristopna ; če se pa posušé, so pa tako trda, da korenine
ne morejo v nje riti. Le ostrice in site rastó, pa še te slabo ,
v takih ilnatih tleh .
Moč toplote, svetlobe in elektrike .
Rastlinsko življenje ni odvisno samo od njenega živeža , on o
ni le tega živeža kemijska prememba , ktera je nasledek clelav-