Botanika. fi

M. Zivljcnjeslovje. Gnoj .
tisto, za kar bi bilo potrebnih mnogo košev polnih neprimernega
gnoja . Nektere tvari so se pokazale kakor posebno dober gnoj , ker
jih je razmérno le malo treba posuti po njivi, da se njen pridelek
nenavadno poveča . — Te tvari so : sadra (gips), kostna moka
in gvano .
Franklin je popotovaje po Evropi, videl , da so jeli ljudj e
polja in travnike posipáti sé sadro, in prepričal se o njenej velike ]
moči na rast žita, detelje in trave. Ko se je bil vrnil spet v svoj o
domovino, v Ameriko, je priporočal svojim zemljakom, da naj po -
sipajo polja sé sadro, pa nobeden mu od začetka ni verjel, da b i
vreča polna sadre toliko moč mogla imeti do njive . Franklin pa
gre zdaj na njivo, ležečo v bregu , in posuje po njej iz sadre ve -
like črke besedi : „T o j e naredila s a d r a.” Bujna rast detelj e
na posutih mestih je kazala vsacemu , kdor je mimo šel , velik o
vrednost novega gnojila , in zdaj ga ni trebalo nikomur več pri -
poročati .
Sadra je iz žveplene kisline in iz apna (kemija § . 87 .). Ona
ima tedaj v sebi žveplo in apno , dve tvari , o kterih smo bili
povedali, da ste bistveni sostavini mnogih rastlin .
Zakaj da ima sadra tako nenavadno gnojilno moč , o telil s o
mnenja različna. Nekteri mislijo, da zato, ker ima žvepla v sebi ;
drugi pa spet mislijo, da, vsled svojega obnašanja proti ogljenčevokislemu
amonijaku, ki je v tleh . Sadra se namreč s tem vred raz -
kroji na žvepleno - kisli amonijak in na ogljenèevo - kislo apno ;
prvi je malo hlapen in ostane tedaj bolj v tleh, kakor pa anaonijak
, ki sicer lahho v zrak pobegne, Ogljenčevo kislo apno s e
razpusti v ogljenèevo-kislinatej vodi in zamore tedaj prestopiti v
rastline. Zadnjič mislijo nekteri tudi, da ima sadra svojo moč edin o
od tod, ker ima vapna v sebi, in trdijo to zato , ker sadra tak o
nenavadno pospešuje rast apnenatih rastlin , posebno pa detelje .
Da je ona bolje gnojilo, kakor druge apnenate spojine, to se pripisuje
temu, da se ona tako lahko v prah zmelje in v vodi lahk o
razpusti. Mogoče je, da delajo ti vzroki vsi skupej ,
Gnojenje s kostno moko bogati nenavadno pridelek , sosebn o
pšenični. Da kosti morajo dajati dobro gnojilo, to nam je koj jasno ,
če pomislimo, da ima kostna žolca (drgtalice) dnšca v sebi, da s o
kosti iz fosforove kisline in iz vapna, kteri obe tvarini spet naj -
demo v pepelu pšeničnem . Kostna moka je tim bolje gnojilo , čim
drobneje je zmleta. Še bolj se pa poveča gnojilna mo :,~ kostne moke ,
če se ona sé žvepleno kislino namoči . preden se po njivi posuje .
Naredi se v tem slučaju žvepleno-kislo apno in. razpustno fosforovo-kislo
apno . V kupčiji se imenuje ta preparat s u p e r f o s fa t .
Prav obžalovati je , da so naši Slovenski kmetje in drugi posestniki
tako malo še sprevideli , kolike vrednosti so kosti za gnoj .
Na Angležko in v Holandijo se zvozi vsakega leta na tisoč i n
tisoč centov kosti. Od kar Angleži gnojé svoje njive s kostno moko