Botanika. fi

11. Podoboslovje . Listi . 4 1
4 . Cvetni listi, kteri so pa v svojem (hl,lnjim razvitji in
gledé svojega končnega namena tako posebni, da jih bomo po d
imenom cvet kakor posebne organe popisali .
List dela pri svojem dnu, t. j. tam, kjer se debla, drli, pol- 49
okrogel zavoj, ki deblo ali le nekoliko, ali pa okrog in okrog obdaj a
in ki se zatorej listna nožnica imenuje, kakor se to n. pr. na
travah prav očitno vidi .
Navadno je pa list pri svojem dnu skrčen v pecelj , ki s e
zgorej razširi v listno ploskev, ki je najpoglavitneji del lista . Listn a
nožnica se mnogokrat razraste v tako imenovane prilistke, k i
sedé pri dnu peceljna ; listni pecelj je pa mnogokrat tako prikrajšan,
da, se vidi, kakor da ga ni, in v tem slučaji se list imenuje
sedeč list. Kot, ki ga dela list z deblom , imenujemo njegovo
pazduho ali pasho .
Tudi najbolj površnemu opazovalen ne more uiti velika razno- 50
vrstnost raznih listnih podob, in res spadajo listi zavolj svoje posebne
podobe med najbolj imenitna zunanja znamenja , po kteri h
se razločujejo ne le posamne rastline , ampak tudi celi rodovi i n
cela plemena. Botanikar mora tedaj dobro paziti na razne listne
podobe in na živih rastlinah si v glavo vtisniti, kar se tukaj le v
obče omeniti zamore .
Pri popisu lista moramo se ozirati na to, kako so v njem raz -
deljeni njegovi cevni povezki, na njegovo podobo, na kakovos t
njegovega roba , njegovega konca in . njegovega dna, to je mesta ,
kjer se drži ali svojega peceljna, ali pa debla , kakor tudi zadnji č
na njegovo debelost, na kakovost njegovega površja , ali je to golo ,
ali poraščeno , in kako da je poraščeno , in razun tega še na nektere
druge lastnosti, ki se pa nahajajo le kakor izjemki .
Iz debla v list vstopajoči cevni povezki narejajo listne Žile ,
ki se očitno ločijo od ostalega lista po svojej bolj svetlej barvi i n
po svojej bolj gostej tvarini ; razdelujejo se v listu bitno na dv a
načina :
V prvem slučaji stopa na enkrat več listnih Žil v list , tek ó
skoz njega podolgoma med sabo še precej vzporedno , in se združijo
spet na njegovem gornjem koncu . Taki listi se imenujej o
ravnoŽilnati in se nahajajo le na enokaličnicah, ne pr. na
travah, na lilijah, itd. ; podoba 80. je otisek š m a r ničnega lista .
Na obeh se vidijo drobneje in debeleje Žilice, ki tekó vzporedno
druga pokraj druge, ki se nikdar po strani ne združijo, ,ampak še
le gori konci lista . Pri drugem načinu razdelitve žil stopi e n a
glavna žila v list in se v njem razdeluje na postranske žile .
Poslednje se spet razdelujejo in na veje razhajajo prav razno -
vrstno, tako da se ves list vidi preprežen kakor z nekako žilasto
mrežo. Ta razdelitev listnih žil je lastna le d V' o k ali č n i eam , i n
je njihovo lahko vidno znamenje. Ce gre v tem slučaji skoz ve s
list močna posreclnja žila, ki oddaja vzporedne postranske žile, s e
imenuje tak list pernasto- ž i l D.a t. Takega lista, primér nam daj e
otisek hrastovega lista (pod. 81 .). Če se pa glavna žila kmali raz-