Informacijska družba - Ljudmila

komunikacijska infrastruktura združila tehnologije telefona, računalnika, faksa,
kabelske televizije in videa ter sprožila vseobsežno reorganizacijo načinov
občevanja med ljudmi, za kar predlaga izraz “compunications”. Prav njegovo
navdušenje nad informacijsko in komunikacijsko tehnologijo je razlog, da Bella
štejejo med “informacijske revolucionarje” ali - kot bi rekel Theodore Roszak
- med častilce “kulta informacij.” (Roszak, 1994) Ko se je dodatno prepričal še
o neznanskem vplivu mikroračunalnikov, je leta 1987 v svoji viziji “Svet v 2013”
zatrdil, da so računalniki podlaga “tretje tehnološke revolucije.” (Bell, 1987)
V zasebnem pismu biografu Alistairu Duffu je Bell svojo teorijo informacijske
družbe zaokrožil na naslednji način: “Informacije postajajo odločilne na tri
načine: kot kontrolni sistem v kodiranih produkcijskih navodilih; kot urejevalna
načela za razvrščanje in druge klasifikacijske funkcije pri upravljanju z
informacijami; in v komunikacijah kot internet. Toda še pomembnejše od tega
znajo biti spremembe v značaju našega sistema znanja, konflikti pri vladanju
in kulturne spremembe”. 8
Isto kot Bell je s Harvarda tudi Robert Reich, avtor ene najvplivnejših knjig o
porajajoči se družbi, z naslovom “Delo narodov - pripravimo se na kapitalizem
21. stoletja”. (Reich, 1991) Formalno ga sicer težko uvrstimo med teoretike
informacijske družbe, ker tega pojma ni uvrstil niti v indeks knjige, vendar od
začetka do konca analizira pojave, ki spadajo natančno v ta kontekst.
Reichovo izhodišče je globalna mreža, ki omogoča prehod od velikih volumnov
k velikim vrednostim. “Najpomembnejše korporacije niso več osredotočene
na proizvode kot takšne; njihova poslovna strategija je vedno bolj usmerjena
k specializiranemu znanju”. 9 To je mogoče ilustrirati z mnogimi primeri,
vsakomur pa je očitno, da npr. farmacevtska industrija le kakšen procent ali
dva vloženega kapitala potroši za fizično izdelavo tablete, vsi ostali stroški pa
nastanejo v informacijski fazi.
“Kreativne skupine rešujejo in identificirajo probleme na precej podoben način,
kot se razvija nova programska oprema, postavlja nova strategija trženja, izvaja
znanstveno raziskovanje ali konstruira finančne igre. Večji del koordinacije se
odvija horizontalno in ne več vertikalno. Ker se problemi in rešitve ne definirajo
po instancah, tudi formalni sestanki in dnevni redi niso potrebni”. 10
Moderna organiziranost je podobna pajkovi mreži: strateški povezovalci (ki
znajo sestaviti sposobnosti načrtovalcev in sposobnosti izvajalcev) prežijo v
njenem centru, občutljivi za vsak dražljaj. Na vozliščih mreže so skupine s
specializiranimi nalogami, ki nenehno opazujejo in se prilagajajo ekipam na
sosednjih vozliščih. Na ta način nastaja mreža izkušenj in znanj, ki jo je zelo
težko kopirati, in predstavlja konkurenčno prednost organizacije.
10