Informacijska družba - Ljudmila

omrežju (netiquette). “Bistveno za vsakega uporabnika na mreži je spoznanje
o lastni odgovornosti za dostop k servisom, stranem, sistemom in ljudem”,
pravi Arlene Rinaldi, ki je sestavila “vodič po internetu”. 16 Na internetu je pač
mogoče početi vse mogoče, kar pa ne pomeni, da je vse tudi dobro. Uporaba
interneta je privilegij, ne pravica, in treba ga je preklicati, če se zlorablja. To
pač pomeni, da se gibljemo v polju etičnih presoj, pa če to hočemo ali ne. Da
bi olajšala ravnanje, Rinaldijeva podaja navodila za prakticiranje elektronske
pošte, telneta, anonimnega FTP-ja, listserv, Usenet, poštnih seznamov,
diskusijskih skupin itd…
Wallace Koehler in Michael Pemberton 17 sta se pozanimala pri 267 strokovnih
združenjih na področju informacijskih dejavnosti, ali imajo izdelana etična
pravila. Našla sta 35 kodeksov, ki domala vsi zajemajo naslednje sklope:
-
-
-
-
-
-
pravice uporabnika,
selekcija gradiv,
poklicni postopki,
zagotavljanje dostopa,
odgovornost zaposlenih,
družbena razmerja.
Na podlagi njune analize je mogoče predlagati naslednji vzorec kodeksa za
uporabo interneta:
1.
2.
3.
4.
5.
Na začetek je treba postaviti potrebe uporabnika.
Opredeliti je treba vlogo informacijskih delavcev ob imperativu strokovne
kompetentnosti in izkušenosti.
Podpreti je treba interese poklica glede usposabljanja, statusa ipd… ter
priznati pomen strokovnih združenj.
Vzpodbujati je treba občutljivost za socialne dimenzije informacijske sfere,
vse do točke konflikta s poklicnimi dolžnostmi.
Spoštovati je treba pravice uporabnikov, zaposlenih, zunanjih sodelavcev,
lokalne skupnosti in širše družbe.
Upoštevaje ta izhodišča, se ne bo ponovila pogosta napaka spregledovanja
etičnih razsežnosti interneta, ki je posledica
- preproste ignorance,
- prepričanja o etični nevtralnosti informacijske tehnologije,
-
in ker bi naj vse etične dileme razjasnila že kar tehnična navodila.
Dokler vsi skupaj ne ugotovimo, kaj je “prav” na internetu in tega “prav”
ne uskladimo z vsakršnim “drugim prav”, kar je že uveljavljeno v družbi, bo
moralna praksa dopuščanja ali kaznovanja “ne-pravega” (napačnega, slabega)
voluntaristična in nevarna. Saj ima Rushworth Kidder prav, da izza odvratnih
početij pogostoma stojijo čisto dobri ljudje.[18] Le da ne vedo, kaj delajo!
181