Informacijska družba - Ljudmila

Prvi dve fazi pomenita učenje skozi uporabo, tretja faza pa je učenje skozi
delovanje. Povratna zanka je bistveno hitrejša kot pri predhodnih tehnologijah.
IT ni več zgolj orodje za uporabo, ampak razvojni proces. Uporabnik in
razvijalec sta postala eno. Uporabnik prevzema nadzor nad tehnologijo, kar
je lepo vidno pri internetu. Prihaja do neposrednega odnosa med socialnimi
procesi ustvarjanja in obdelovanja simbolov (kulturo) ter produkcijskim
potencialom, skupaj z distribucijo dobrin in storitev (gospodarstvom). Prvič v
zgodovini je človeško mišljenje neposredna produkcijska sila in ne le element
produkcijskega sistema.
Integracija mišljenja in stroja je tisto, kar Bruce Mazlish proglaša za popolnoma
novo pot razvoja, v temelju drugačno od tiste, na kateri smo se rodili, odraščali,
trošili, sanjali, se borili ali umirali. Ta nova pot se neizogibno navezuje na
novi tehnološki sistem, ki ima lastno logiko, sposobno prevajati vse inpute v
splošni informacijski sistem in procesirati vnesene entitete - informacije - z
naraščajočo hitrostjo, vedno večjo močjo in padajočimi stroški, dostopno za
vse večji del človeštva na način priročne preglednosti informacijskih mrež.
(Mazlish, 1993)
Tehnološke revolucije so imele v dosedanji zgodovini geografsko omejeno
delovanje, odvijale pa so se v zelo počasnem tempu. Že samo če rekonstruiramo
pretok tehnologij med Kitajsko in Evropo, se izkaže, da so bila potrebna
stoletja za prenos samo delcev tehnologij. Nova IT pa se je razširila po celem
svetu v manj kot dvajsetih letih – med letoma 1970 in 1990. Seveda je pri tem
pomembna okoliščina, kdo s to tehnologijo razpolaga in komu služi, a odgovor
ni čisto enostaven, saj se velja spomniti, da je transsibirsko železnico vneto gradil
ruski car, da bi mu pomagala obvladovati državo, izkoristil pa jo je Lenin; enako
se je zgodilo z zglednim britanskim železniškim omrežjem v Indiji, ki je bilo
namenjeno nadzoru kolonije, a brez katerega Gandhi ne bi mogel uspeti.
Koncept tehnološke revolucije v teoriji družbenega razvoja ni splošno sprejet,
čeprav se skoraj samoumevno navezuje na predstave o stalnem napredku.
Verjetno je moteča tudi ideologiziranost pojma revolucije, o čemer je Nadežda
Mendelstam nekoč napisala naslednjo zgodbo: “Moj brat Jevgenij Jakovljevič je
pravil, da odločilne vloge pri podjarmljenju inteligence nista odigrala teror ali
podkupovanje (čeprav Bog ve, da je bilo obojega v Sovjetski zvezi dovolj), temveč
beseda “revolucija”, ki se ji nihče izmed intelektualcev ni mogel odreči.” Vendar
so lahko razhajanja glede tega globlja. V knjigi Mikroelektronska revolucija, ki
jo je uredil Tom Forester in velja za temeljno čtivo o tehnoloških revolucijah,
sta se o “računalniški revoluciji” sporekla Daniel Bell in profesor računalniške
znanosti z MIT Joe Weizenbaum. Čeprav računalnikar, je bil Weizenbaum
leta 1980 nezaupljiv do zanesenjaških napovedi glede hišnih računalnikov in
podobne “potrošniške robe”, ki se ni ujemala s takrat prevladujočo tehnologijo
centraliziranih računalniških sistemov. Za mase je bila po njegovem TV čisto
27