Informacijska družba - Ljudmila

inteligenco razkropljenih uporabnikov in je nehierarhična. Za samodejnost
pa je neobhoden tudi spomin, zato so sistemi shranjevanja informacij bistveni
za transformacijo družbenih sistemov. Zgodovinska izkušnja govori, da je
izguba spomina lahko zavedna ali nezavedna. Pri elektronskih informacijskih
sistemih lahko pride do pozabe zaradi slabega dizajna in vprašanje je, ali naj v
tem primeru govorimo o zavedni ali nezavedni izgubi spomina.
Težnja po maksimalizaciji demokratičnega potenciala se sooča s tremi vrstami
odnošajev med informacijo in med potencialno ali aktualno močjo:
• Informacija kot neposredno sprovajanje moči – sodobna informacijska
tehnologija je sposobna autopoietskim skupnostim zagotoviti soudeležbo
vseh njenih članov v procesu odločanja.
• Informacija v transformaciji potencialne v aktualno moč - nivo
informatizacije že omogoča implementacijo algoritmizacije sprejemanja
odločitev, kar je mogoče preizkusiti pri računalniških sistemih, ki podpirajo
upravljanje z intelektualno lastnino.
• Informacija kot resurs - gre za univerzalni dostop do arhivov, knjižnic
in podobnih baz, v katerih so zajete preteklost, sedanjost in alternativna
prihodnost.
Brenda Dervin svari pred mitologizacijami,
• da so “dobre informacije” že same po sebi zadosten pogoj za dobro
demokracijo;
• da sodoben pretok informacij samodejno zagotavlja “resnico” kot nekakšno
smetano na mleku;
• da ljudje samoumevno sprejemajo vrednost dobre informacije;
• da informacijska neenakost ni noben problem;
•
da je potrebno tistim, ki sami tega niso sposobni razumeti, “dobro”
informacijo pač vsiliti.
Dejstvo je, da so v preteklosti in tudi danes s temi miti utemeljevali in
opravičevali vse vrste socialnih inženiringov. Prakso stereotipov, ki temeljijo
na teh predpostavkah, je mogoče prikazati tudi tabelarično. (Dervin, 1994)
Vsak stereotip je tvorjen iz nabora ontoloških predpostavk (o naravi stvarnosti
in človeka), epistemoloških predpostavk (o naravi znanja in standardih
presojanja) ter ideoloških prehodov (kako se izraža moč). Stereotipi so izbrani
podobno kot Webrovi idealni tipi: avtoriteta, naturalizem, kulturni relativizem,
konstruktivizem, postmodernizem in komunitarizem. Centralna polariteta v
celotnem prikazu je: urejenost proti kaosu.
Avtoritarnost (in dogmatičnost) je konceptualizirana kot najbolj totalitarna
in nepremakljiva predpostavka. Informacija je polna realnosti in sploh ni
vprašanje, kako se je tam znašla. Čim več je informacij, tem bolje je. Človek
62