Informacijska družba - Ljudmila

gradi na popolnem obvladovanju časa, hoče gospodariti tudi nad smrtjo. Komu
sploh še zvoni?
Virtualne skupnosti in socialni kapital
Z neopravičljivo zamudo se družboslovci vendar začenjajo ukvarjati s socialnimi
pojavi, ki nastajajo pod vplivom računalniško posredovanih komunikacij:
elektronske pošte, interaktivnih klepetalnic, računalniških konferenc,
elektronskih oglasnih desk, spletnih strani, portalov itd. (Garson, 2000) V vseh
teh primerih nastajajo t.i. virtualne skupnosti, ki jih Anita Blanchard in Tom
Horan delita v dve osnovni obliki: (Blanchard&Horan, 2000)
- fizično povezane virtualne skupnosti, katerih člani za medsebojne stike
uporabljajo tudi elektronske medije;
- geografsko disperzirane virtualne skupnosti, katerih člani sodelujejo zgolj
zaradi skupnih interesov, ne pa zaradi fizične povezanosti.
Smisel sleherne skupnosti je delovanje za vzajemni interes, obseg ali intenzivnost
pripravljenosti za usklajevanje in sodelovanje s tem ciljem pa imenujemo
socialni kapital. Načine njegovega pojavljanja lahko povzamemo v tri osnovne
kategorije: zaupanje, norme recipročnosti in mreže civilnega angažiranja.
Zaupanje krepi zaupanje, dobro se vrača z dobrim in civilni angažma je šola
dobrih vzorov. Socialni kapital je velik problem sodobnih družb, saj povsod
ugotavljajo, da se zmanjšuje in da so ogrožena osnovna družbena soglasja.
Enako velja za Slovenijo, zato nas mora zanimati, ali naraščajoči vpliv IKT in
vse obsežnejše virtualne skupnosti obetajo povečanje socialnega kapitala?
Fizično povezane virtualne skupnosti se pogosto prekrivajo s skupnostmi »iz
oči v oči«, pri interesnih virtualnih skupnostih pa tega ni, ker se selekcionirajo
mimo kriterija fizičnega stika. (Wellman&Gulia, 1999) Preko mrež civilnega
angažiranja se socialni kapital krepi z vključevanjem novih in novih članov
v virtualno skupnost. Če je mreža dovolj gosta, bodo vsi deležni enake
informacijske pozornosti. Še bolj stimulativno za rast socialnega kapitala je,
če se virtualna skupnost prekriva s skupnostjo »iz oči v oči«. Norme obnašanja
v virtualni skupnosti (netiquette) domala v celoti slonijo na recipročnosti,
v ospredju pa je informacijska pomoč, ki se uresničuje neposredno preko
elektronske pošte ali skupinskih komunikacij. Za razliko od skupnosti »iz oči v
oči«, kjer pomoč ostane med dvema članoma, se pri skupinskih komunikacijah
razve v celi virtualni skupnosti, kar deluje povezovalno kot vzpodbuda in kot
vzor. Zaupanje, ki je jedro socialnega kapitala, je obenem vitalni koncept
virtualne skupnosti, še posebej take, ki nima podlage v skupnosti »iz oči v
oči«. Ključni element virtualne skupnosti je njen ustanovitelj, ki je običajno
tudi njen moderator in katerega se neredko oprime oznaka »guru«. V virtualni
156