Informacijska družba - Ljudmila

mogla zajeti, človeška čutila pa so po tem hlepela: zvok, slika, gib, vonjave,
neopisljivo…? Bogataši so si privoščili komedijante, muzikante, slikarje, pevce
itd… Navadni ljudje pa so lahko ves čustveni primanjkljaj nadomestili v cerkvi.
Liturgija je fantastično izpopolnila čustveni repertoar, od nekdaj zavedajoč se
resnice: “Medij je sporočilo!”
Med samimi nosilci pisne komunikacije je spoznanje o nezadostnosti linearnega
zapisa vzpodbudilo nove oblike literarne prezentacije: dramatizacijo,
libretizacijo, ilustracijo, koreografijo ipd… Prevladujejo “besedne umetnosti”,
ki pa se znajo od književne predloge tudi osamosvojiti in zaživeti kot samosvoj
medij. Očitna pa samosvojost postane s pojavom novih komunikacijskih
tehnologij: filma, radia, televizije, interneta… Elektronski mediji so v izredno
kratkem času ustvarili novo komunikacijsko galaksijo. Eisensteinovo je
fascinirala hitrost širjenja tiska po kulturnih centrih Evrope, radio in TV pa
sta zajela zemeljsko oblo brez ostanka. Posebej vzpon televizije je predmet
mnogih kulturniških razprav, ki se pretežno nagibajo k sklepu, da se je ta medij
pač najbolj ujel z načinom življenja, v katerem obremenjujoči službi najbolj
odgovarja “komodno” spremljanje dopadljivega video programa. Čeprav je
ponudba na TV izredno raznolika, večina ne izbira, pač pa preprosto “gleda
televizijo”. (Neuman, 1991) Gre torej za tipičen “mass media”, ki mu najnižji
skupni imenovalec pri komercialni televiziji določajo prodajalci oglasnega
prostora, pri državni televiziji pa birokratska kontrola. V enem in drugem
primeru si želijo kar najbolj homogenizirati publiko.
Pa vseeno je za McLuhana televizija nekaj bistveno novega in je napoved
konca Gutenbergove galaksije. (McLuhan, 1964) Pri tem izhaja iz načina
produciranja televizijske slike, ki nastaja mozaično izza gledalčevih oči in ob
njegovi nezavedni udeležbi. Pisna komunikacija je reducirala čute, televizija pa
jih angažira: vrnila je guslarja med ljudi, ki niti ne razmišljajo, ali je pravi ali ni.
Padla je tudi socialna ekskluzivnost pismene elite (inteligence), saj je televizija
dojemljiva vsakomur. Obseg časa, ki ji ga ljudje namenjajo, najmanj desetkratno
presega čas branja. Televizija vsekakor ni več literarni medij, ampak si je sama
začela podrejati način življenja. Povedano s Castellsovimi besedami: “…ker je
simbolna fabrika našega življenja, hoče medij delovati na zavest in obnašanje
kot realno izkustvo ter zagotavlja surovino, s katero se prehranjujejo možgani.
Tako je, kot da svet vizualnih sanj (informacije in zabava na televiziji) vrača moč
izbiranja, rekombiniranja in interpretiranja slik in zvokov, ki jih generiramo
skozi našo kolektivno prakso ali skozi naše individualne preference. To je sistem
odbojev med popačenimi ogledali: mediji so izraz naše kulture in naša kultura
deluje prvenstveno preko gradiva, ki ga zagotavljajo mediji. V temeljnem smislu
sistem mass media izpolnjuje večino lastnosti, ki jih je predvidel McLuhan v
zgodnjih šestdesetih: to je McLuhanova galaksija.”
Vendar pa televizija, ob vsem prikrivanju tega dejstva, ostaja enosmerna
56