Informacijska družba - Ljudmila

Teritorialna obramba
7. KRAJI IN MREŽE
Ankete SJM kažejo, da so prebivalci Slovenije izrazito navezani na svoj kraj, saj
ga dve tretjini anketiranih navaja kot prvo izbiro istovetenja, manj kot 20% v
tem smislu navaja svojo državo Slovenijo, komaj omembe vredni deleži pa svojo
pokrajino ali občino. (Mlinar, 1994, str. 161) Med Slovenci torej prevladuje
ozka teritorialna identiteta, pri čemer ni nepomembno, da več kot dve tretjini
krajev ne presegata 5.000 prebivalcev in da – z izjemo prebivalcev Koroške in
Obale – večina živi v kraju svojega rojstva. (Vertot, 2001, str. 11 in 35) Stalno
bivališče otrok se v velikem odstotku ujema s stalnim prebivališčem staršev,
po katerih so ga podedovali, iz česar izhaja, da je stopnja medgeneracijske
prostorske mobilnosti nizka, pritisk vnaprejšnje določenosti, v nasprotju z
željo po individuaciji, pa močan. Priložnosti za razločljivost, ki jo James Miller
šteje za pogoj individuacije, je bolj malo. (Mlinar, 1994, str. 18) Nekaj znamenj
obstaja, da narašča odpor proti taki določenosti in neavtonomnosti, ki se izraža
v »begu« v smeri vse bolj neizogibne Ljubljane ali v tujino. Vprašanje je, kdaj
se bo v taki vlogi pojavilo bolj množično vključevanje v virtualne skupnosti,
kar je tema tega razmisleka.
Ljudje si za svoje življenjsko nastopanje izbirajo takšna prizorišča, na kakršnih
pričakujejo določeno prednost v tekmi z drugimi. Gre torej za (zavestno ali
podzavestno) prostorsko strategijo, s katero bo mogoče preko zaznamovanega
teritorija nadzirati delovanje drugih ljudi. Z nadzorovanjem je mišljena realna
ali želena možnost vplivanja na obnašanje drugih članov skupnosti, na njihovo
vključevanje ali izključevanje, na ugled itd. Teritorialno vedenje je izražanje
moči v prostoru. In če si ljudje radi izberejo manjši kraj, ožji prostor, bi to
pomenilo, da ne zaupajo ravno preveč v moč svojega vpliva, ali pa se radi vidijo
v »absolutni« moči, pa čeprav na primerljivo manjšem teritoriju.
Zdravko Mlinar ob ugotovitvi, da razvoj prinaša sicer vse več posrednih
odvisnosti med ljudmi, da pa je vse manj neposredne odvisnosti od točno
določenega človeka, (Ibid., str. 59) še ni mogel zaznati pojava »betajnovskih«
županov v majhnih občinah, ki so postali nova slovenska stvarnost. Jih pa za
življenje v malih krajih navdušeni Slovenci mirno jemljejo v zakup, četudi so
sicer še tako nerazpoloženi do politike. Vseeno pa raste tudi delež tistih, ki
to vse slabše prenašajo in, če so jih že starši »privezali na zemljo«, iščejo vsaj
priložnostne izhode iz tradicionalne naselitvene strukture v začasne prostorske
zgostitve. Dober je sleherni razlog, da se pobegne čim dlje iz »ljubljenega kraja«:
srečanja dvojčkov, družin s ptičjimi priimki, razni festivali, nogometne tekme,
149