Informacijska družba - Ljudmila

avnanjem globalnih elit s prostorom, bodisi da gre za zemljo ali za človeško
telo. Za nosilce projektne identitete izvor moči ni več v institucijah, ampak v
človekovem mišljenju. Boj za prevlado je zato boj za kulturno kodo družbe, ki
je pravi temelj identitete. V njem nastopata dve vrsti protagonistov:
- profeti, ki dajejo simbolnemu odporništvu zgolj obraz, kot recimo Bardotova
gibanju proti mučenju živali ali Sting gibanju proti uničenju Amazonije;
- decentralizirane omrežene organizacije, ki ustvarjajo in razširjajo nove
kulturne kode, kot recimo ekološka, feministična in podobna gibanja.
Usoda evropske informacijske družbe ni zgolj v rokah njenih voditeljev,
ampak tudi njihovih kritikov. V naslednjih letih bomo vsi priče spopadanju
med “globalno informacijsko družbo” in “lokalnimi silami identitete”. EU bo
potrebovala veliko modrosti in politične volje za doseganje soglasja. Znanilci
nove kvalitete življenja bodo: prevlada egalitarne družine, uveljavljanje
trajnostnega razvoja, interregionalna solidarnost, splošna mobilizacija za
obrambo človeških pravic ipd… Preden je Evropa dosegla blagodati industrije,
je morala prestati grozno tridesetletno vojno. Smo danes pametnejši?
EU proti ZDA
V sklepih lizbonskega predsedniškega zasedanja v marcu 2000 je EU odločno
napovedala naskok na sam vrh svetovne razvitosti. Jasno je, kdo danes zaseda
ta vrh in komu je napovedana tekma.
EU je zapletena skupnost, ki težko dosega razvojna soglasja in konfrontacijo z
ZDA lahko razumemo tudi kot sredstvo poenotenja, česar smo se v nekdanji
jugoslovanski uniji dobro naučili. Vseeno pa človek pričakuje, da so v Bruslju
pametnejši in se ne bodo vdajali v iluzije, za katere zgodovina vselej izstavi
natančen račun. Ima potemtakem EU kakšne realne šanse, da prva pobere
sadove razvite informacijske družbe?
Med 100 najuspešnejšimi družbami v ZDA jih polovica prihaja iz informacijskokomunikacijskega
sektorja, v EU pa tretjina. Razlika je torej občutna, postane
pa še mnogo bolj dramatična, če vemo, da v EU 90% teh firm predstavljajo
telekomi. V ZDA je telekomov manj kot 30%, medtem ko preko 50%
predstavljajo proizvajalci informacijske tehnologije, preostanek pa internetni
servisi in medijske firme.
Razširjenost interneta v EU je zelo neizenačena in v povprečju dosega 40%
ameriške razširjenosti. Res pa je, da Švedska in Danska močno presegata
ameriške številke, pa tudi Finska ni daleč. Lahko torej govorimo kvečjemu o
tekmi med ZDA in Skandinavijo?
72