Informacijska družba - Ljudmila

zaposlitev ter jih opazoval v razponu med 1970 in 1975. Svoja obsežna odkritja
glede zaposlitvene strukture je pričel takrat objavljati tudi Marc Porat, ki je
zaposlene delil v štiri sektorje: informacije, kmetijstvo, industrija in storitve.
(Porat, 1977) Bell je sprejel tudi osnovnejšo delitev na informacijske in
neinformacijske poklice ter sam oznanil, da so “z letom 1975 informacijski
poklici prehiteli neinformacijsko skupino kot celoto”. 5 (Bell, 1980a) In na
istem mestu še pomemben sklep: “V tem smislu smo vstopili v informacijsko
ekonomijo”. 6
Kot prepričan zagovornik primarne pomembnosti teoretičnega znanja je moral
Bell razčistiti še z odnosom do informacij. V članku “Gutenberg in računalnik”
(Bell, 1985) utemeljuje epistemološko gradacijo: “Pripominjam, da razlikujem
med informacijo in znanjem… Informacija je novica, dejstvo, statistika,
poročilo, predpis, davčna koda, sodni sklep, resolucija in podobno… Znanje
je interpretacija v kontekstu, eksegeza, odnosnost in konceptualizacija, oblika
argumentacije. Rezultat znanja so teorije: težnja k oblikovanju relevantnih
odnosov ali povezav med dejstvi, podatki in drugimi informacijami v neki
koherentni obliki ter težnja k razlagi razlogov za take generalizacije”. 7
Znanje je torej rangirano iznad informacije, saj predpostavlja miselni napor
- bodisi analizo ali sintezo - s katerim se komponirajo nižje razvrščene
informacijske enote. Prav zato je Bell potreboval kar nekaj časa, da je sprejel
opredelitev znanstvenikov kot “informacijskih delavcev” ali knjižnic kot
“informacijske industrije”.
Podobne zadrege so opazne pri Bellovem pojmovanju informacijske eksplozije,
pri čemer je imel spočetka v mislih predvsem razmere v znanosti, kot so jih
opisovali De Sola Price in mnogi drugi scientiometriki. Seveda to ni celota
informacijskega pretoka, saj je tu še njegov mnogo obširnejši “vulgarni” del,
h kateremu prispevajo televizija, radio in drugi mass media, vse odločilneje
pa internet. Tudi ko se v “Prihodu poindustrijske družbe” že sprijazni s celoto
komunikacijskih vsebin (tudi tistih, ki se prenašajo preko kabla, telefona in
satelitov), se pritožuje, da vsega tega ni mogoče meriti. S tem nekako opravičuje
svojo osredotočenost na ekspanzijo znanstvenih in tehnoloških informacij,
vendar je jasno, da je le-to posledica njegove zaverovanosti v pomen teoretskega
(generalnega) znanja.
Bell pa od samega začetka ni imel nobenih zadržkov pri priznavanju odločilnega
pomena informacijske tehnologije, ki ga je fascinirala. (Bell, 1973a) Že v
“Prihodu poindustrijske družbe” je razglasil, da računalniki prinašajo novo
ekonomijo in “intelektualno tehnologijo”, v kar se vklapljajo informacijska
teorija, kibernetika, teorija odločanja, teorija iger, uporabna matematika,
stohastični procesi in podobno. Čeprav še pred prevlado mikroprocesorske
tehnologije in mrežnih aplikacij, se mu je razločno izrisal čas, ko bo
9