Informacijska družba - Ljudmila

pa ga je predstavljala socialno dokumentirana opismenjenost. “Abecedni red”
je razstavil človeka na brezčutni racionalni diskurz pisne komunikacije in na
kaotično, domala zavržno čutno življenje. Prvi je uresničitev železne trdnosti,
drugi ilovnate krušljivosti iz Nebukadnezarjevih sanj. Zlate dobe varne zaprte
družbe pa je bilo konec. Ali, kot bi rekel Karl Popper: “Začel se je pritisk
civilizacije!” (Popper, 1950)
Na pismenosti oziroma na znanju temelječa komunikacija se je dejansko
razširjala zelo počasi. Ozko grlo so predstavljali “skriptoriji”, še posebej po
propadu laičnih prepisovalcev in monopolizaciji te dejavnosti v cerkvah in
samostanih. Aleksandar Stipčević pri tem podčrtuje izjemno pozitivno vlogo
Konstantinopla. (Stipčević, 1985) Sicer so prepisovalci kar pogostoma tudi
spreminjali, popravljali in ponarejali vsebine, zaradi česar je postala s knjigo
posredovana komunikacija sila nezanesljiva. Na univerzah so to reševali s
“Vorlesungen”, kar danes pomeni “predavanje”, v času skriptorijev pa je šlo za
neobhodno prebiranje “uradne” skripte, študentje pa so v svoje knjige vnašali
popravke. Elisabeth Eisenstein, avtorica knjige “Tiskarska revolucija v zgodnji
moderni Evropi”, opozarja, da so bile takšne “vorlesunge” nujno potrebne tudi
še pri tiskanih knjigah, ki so nastale na podlagi problematičnih prepisov.
Eisensteinova opisuje prodor tiskarskega stroja kot revolucijo, saj se je v manj
kot pol stoletja razširila po vseh pomembnejših mestih kulturne Evrope. Tudi
število natiskanih knjig v prvih desetletjih je glede na poprejšnje stanje bolj
podobno eksploziji kot pa stopnjeviti rasti. Tiskarski stroj je sprožil radikalne
spremembe v celotni “kulturi pisanja”. Tiskarne in knjigarne so preko noči
postale glavna shajališča ljudi duha, ki tudi po tej poti pridobivajo zavest
pripadnosti intelektualcem oziroma ekumeni znanja. Tiskarji in s tiskom ter
knjigo povezani poklici postajajo nenadomestljivi posredniki v komunikaciji.
Značilnost novega kulturnega okolja je njegova velika odprtost in vsi pismeni
ljudje so vabljeni za “korespondente”. Tisk zadovoljuje, a povzroča tudi potrebe
po znanju. Seveda je bil tudi tista magična sila, s pomočjo katere je “obskurni
teolog iz Wittenberga uspel zatresti tron Svetega Petra.” (Eisenstein, 1993)
Tiskana knjiga je bila takoj razumljena kot velik izziv. Svet se je razdelil na tiste,
ki so jo sovražili ter odklanjali, in na tiste, ki so jo slavili in razširjali. “Concordia
Mundi” je postal uresničljiv koncept, ki so se mu mnogi predali z vso vnemo
in ustvarili protiutež provincializmu. Pripadnost “Gutenbergovi galaksiji” je
pomenila izstop iz začaranega kroga “omejenega duha”.
Poudarki o tiskarski revoluciji, kot jih je postavila Elisabeth Eisenstein,
vzpodbujajo k primerjavi z informacijsko revolucijo današnjih dni. Michael
Hauben s Columbia University je takšno primerjavo tudi opravil in ugotovil
mnoge podobnosti. Vendar pa nas prvenstveno zanima, kaj se je ob opisanem
“tiskarskem diskurzu” dogajalo z vsem tistim, česar tiskana beseda ni
55