Informacijska družba - Ljudmila

ČETRTI DEL:
POT V DRUŽBO ZNANJA
198
1. INFORMACIJSKA PARADIGMA V
IZOBRAŽEVANJU
Večino tega, kar vemo in nam v življenju koristi, smo se naučili zunaj šole, zato
je toliko bolj čudno, da učenje enačimo s šolo. Ali blagohotno širimo pomen
šole daleč preko njenega dejanskega dometa, ali pa nespametno ožimo pojem
učenja le na delček tistega, kar v resnici pomeni?
Ivan Illich je konec šestdesetih pretresel svet z radikalno kritiko šolstva, ki
ga predstavil kot vse bolj drago gradnjo vse daljših mostov, ki so pripeti le na
en breg, njihov drugi konec pa ne vodi nikamor. In potem je neumna družba,
če se ne prestavi tja, kjer se most slučajno konča, ker tam se cedita med in
mleko in se ponuja lepše življenje. 1 Vse to pa je povezano z zakoreninjenim
prepričanjem, da je šola stalnica za vsa okolja in za vse dobe, kar vnaprej
jemlje pogum vsem šolskim reformatorjem. Zato Illich z jezo ugotavlja: “…
program, ki ne prepozna eksplicitno potrebe po razšolanju, ni revolucionaren,
je le demagoško pozivanje k več istega.” 2 Presenetljivo za začetek sedemdesetih
je Illich predlagal nadomestitev šol s “kanali” za učno izmenjavo, s “spletom
priložnosti” (opportunity web) in “mrežo” (network) za dostop do virov. Za
vse skupaj predlaga enoten izraz “izobraževalni splet” (educational web). V
mislih je imel komunikacijsko omrežje, ki nudi naslednje štiri funkcije:
- referenčno službo za izobraževalne predmete, ki omogoča dostop do virov
in procesov za formalno izobrazbo;
- izmenjavo izkušenj, ki vključuje usposobljene ljudi (mojstre), pripravljene
pomagati začetnikom;
- svetovalno mrežo;
-
referenčno službo za ponudbo izobraževalnih storitev.
Šele razvoj informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) v naslednjih
desetletjih je ponudil realno podlago za uresničitev Illichove zamisli. Čeprav
so se mnogi trudili, da ne bi bilo tako, se je diskusija o tem širila ter poglabljala
in postaja vse bolj neprijetna za etablirane šolske sisteme. Lotevajo se jih tako
z leve 3 kot z desne. 4