Informacijska družba - Ljudmila

Najpronicljivejši slovenski analitik sodobne duhovnosti Slavoj Žižek govori
v tej zvezi o postmodernistični “transparentnosti”: “…zaslon vmesnika
naj bi skrival delovanje stroja za njim in simboliziral, kolikor je le mogoče
zvesto, naše vsakdanje izkustvo; toda cena za iluzijo o povezanosti z našim
vsakdanjim okoljem je ta, da se uporabnik ‘navadi na nejasno tehnologijo’
- digitalni mehanizem ‘zadaj za zaslonom’ se umakne v totalno nedostopnost,
celo nevidnost. Z drugimi besedami, uporabnik se odpove temu, da bi dojel
delovanje računalnika in se sprijazni z dejstvom, da je v svoji interakciji s
kiberprostorom vržen v netransparenten položaj… v katerem se mora ‘znajti’,
delovati na način brkljarije (bricolage), tako da preizkuša in se moti…” (Žižek,
1996)
Phil Agre je najbolj zaskrbljen zaradi ločitve internetne IT od družbenega
okolja, katerega del je. V svoji ideološki funkciji je taka ločitev sila dopadljiva
zaradi preprostosti, ki jo ponuja. Mišljenje v stereotipih je še posebej priročno
za stigmatizacijo nasprotnikov. Seveda pa se na ta način zamegljujejo kriteriji,
kaj je res bistvena sprememba, kaj pa je še kar naprej isto. Na primer, v
terminologiji računalništva je povsem normalno graditi baze podatkov in jih
preprosto imenovati “digitalne knjižnice”. Najprej je takšen koncept knjižnice
odrešen vsega zunanjega, kar ni v samem računalniku (recimo knjižničarji),
in nato zoperstavljen staremu tipu knjižnice. Če koncept uveljavljamo na ta
način, je preveč izgubljenega. Knjižnica je institucija, ne zgolj tehnologija;
njeno delo je urejanje informacijskega življenja v strokovni skupnosti, ne pa
le skrb za format baze podatkov; odločilno je udeležena pri kompleksnem
posredovanju servisov, ki jih nikakor ni mogoče zreducirati na spletno stran.
Enako narobe pa bi bilo vztrajati pri nasprotni skrajnosti, da “knjižnica” po
definiciji zajema vsako najmanjšo lastnost, ki jo danes ima. Potrebne so analize,
s katerimi bi odkrili pomanjkljivosti sedanjega koncepta knjižnic in prepoznali
tiste značilnosti, ki kažejo od tehnologije neodvisno bistvo. To isto je treba
narediti pri celi vrsti institucij, kot so “univerza”, “demokracija”, “družina”. Pri
vsakem od teh primerov obstaja del odnosov in vlog, ki jih je treba v kontekstu
sodobne IT opredeliti na novo. 26
Z drugačne strani se socialnega konteksta interneta lotevajo raziskovalci
virtualnih skupnosti. Začeli so se zanimati za skupnosti, ki so posledica
računalniških komunikacij že v zgodnjih sedemdesetih, torej v koraku z
relevantnimi tehničnimi rešitvami. Oprli so se na Tönniesovo razlikovanje
med Gemeinschaft, ki pomeni prostorsko in interesno povezovanje ljudi, in
Gesellschaft, ki pomeni institucionalno povezovanje. Pri virtualnih skupnostih
gre za prvi tip povezovanja, pri čemer pa prostorske razdalje niso več problem.
Adam Beamish, ki je o tej temi na MIT zagovarjal svojo tezo, je klasificiral
mrežne povezave v štiri idealne tipe: (1) proste mreže - sistemi v lasti lokalne
oblasti, ki so na voljo občanom za dostop do javnih služb; (2) oglasne deske -
mreže, ki jih zasebni uporabniki oblikujejo za različne iniciative; (3) omrežena
48