Informacijska družba - Ljudmila

komunikacija. Manj zahtevni gledalci se zadovoljijo s t.i. kontaktnimi oddajami,
ki se interaktivnost seveda le igrajo. Bolj učinkovita je diverzifikacija programov,
temelječa na segmentaciji gledalstva. Na ta način so želje in potrebe bolj
predvidljive in njihovo upoštevanje ustvarja pri gledalcih občutek soudeležbe.
Ker je to lažje izvedljivo v velikih medijskih hišah, prihaja do združevanja v
velikanske medijske aglomeracije. Jasno je, da Berlusconi, Murdoch, Thomson
in drugi nimajo niti najmanjše želje vlagati v interaktivne komunikacije, ampak
hočejo čim dlje ostati industrijski baroni, ki bodo vladali masi potrošnikov.
Razvoj komunikacijskih tehnologij je prinesel izjemna orodja, ki povečujejo
zmogljivosti človekovih čutil, na čemer so zgrajeni sodobni mediji. Toda
zaradi svoje razgrajenosti le podaljšujejo Nebukadnezarjevo nočno moro.
Spremembo prinaša šele računalniško posredovana komunikacija, temelječa
na digitalni tehnologiji kot integratorju vseh medijev. Multimedija bo, kot od
gore odvaljen kamen preroka Danijela, zasedla celoten prostor človekove
komunikacije in vse ambiciozne politike ponujajo svoje dobre usluge pri
zagotavljanju infrastrukturnih pogojev za tak razvoj. Ni pa treba skrbeti, da bi
stvari zdrvele prenaglo. Trgovci, ki si ne morejo oprostiti, kako jim je izpolzel
iz rok internet, si ne dopustijo nove napake pri multimediji. In dokler je ne
bo mogoče zaračunavati, je ne bodo v celoti spustili med ljudi.
Nicholas Negroponte svojo knjigo Being Digital zaključuje z bolj obetavnim
stavkom: “Ključ te digitalne prihodnosti je bolj kot kdajkoli doslej v rokah
mladih. Nič me ne bi moglo narediti srečnejšega.” (Negroponte, 1996)
Kultura realne virtualnosti
Roland Barthes razume kulturo kot produkcijo in potrošnjo znakov, s čimer
zabriše razliko med realno in simbolno reprezentacijo. Virtualnost kot
simbolika je stara toliko kot kultura, novost informacijske tehnologije pa je
spreminjanje virtualnosti iz simbola v realiteto in izkušnjo. Na ta način se je
lahko zgodilo, da se je podpredsedniški kandidat na ameriških volitvah leta 1992
Don Quayle spustil v prepir z Murphy Brown, simbolnim likom iz televizijske
nadaljevanke, ker si je omislila otroka brez zakonskega moža. V naslednji
epizodi so predvajali Quaylov nastop, ki ga je skritizirala izmišljena Murphy.
Nenadoma je bila Murphy Brown realna, Quayle simbol konzervativizma, oba
pa v istem supertekstu televizijske nadaljevanke.
Odločilna za nov sistem komunikacije je prisotnost/odsotnost v mrežni
integraciji mnogoštevilnih komunikacijskih modalitet. Samo prisotnost
zagotavlja komunikabilnost in socializacijo sporočila. (Mlinar, 1994) Vsa
preostala sporočila so le individualne imaginacije ali do kraja marginalizirana
“iz oči v oči” subkultura. Cena prisotnosti je prilagoditev logiki te komunikacije,
njenemu jeziku, vstopni točki, njenemu šifriranju in dešifriranju. “Vključitev
57