Informacijska družba - Ljudmila

velikansko farso, je treba poudariti, da “kolektivna pogajanja” ne pomenijo
takojšnje uničujoče partikularizacije, ampak predvsem paradigmo, ki se
realizira postopno, pluralno in na dolgi rok.)
Internet razkriva raven socialnih procesov, česar organizacije nikoli niso
zmogle, in ljudje si lahko z njim pomagajo do prepoznavanja skupnih interesov.
Prav takšno kolektivno spoznanje je predpogoj kolektivnega pogajanja, ki mu
internet nudi izvedbeni okvir: poiščejo se lahko nosilci vseh mogočih skupnih
interesov in s svojimi povezavami na gosto prepredejo dotlej dezintegrirano in
odtujeno skupnost. Obstaja možnost za rojstvo nove socialne solidarnosti, kar bi
se zdelo posebej pomembno Veljku Rusu, ki skupaj z Nicholasom Luhmanom
ocenjuje, da je glavni problem sodobnih razvitih družb v “ohranjevanju ali
vzpostavljanju zadosti visoke stopnje družbene integracije”. (Rus, 1995) Brez
habitusa povezovanja, brez kultiviranega občutka vzajemnosti, brez konkretne
izkušnje pomoči drugim oziroma prejete pomoči od drugih, brez jasne ideje
o drugih kot sebi enakih je demokratična kultura nemogoča. Internet pa je
humus, v katerem lahko to vzklije hitreje kot kdajkoli doslej.
Jasno je, da še nobena tehnologija, vključno z internetom, ni bila zadosten
pogoj za nastanek novih družbenih odnosov. Ljudje moramo opraviti svoje -
potrebne so nove ideje, nova gibanja in organizacije. Samodejni družbeni sistem
ni možen brez radikalne revizije dosedanjih načinov družbene reprezentacije.
Kot ugotavlja Manuel Castells, se je zgodilo, da so mreže izobilja, moči in
informacij tako temeljito prekrile razviti del sveta, da neka etnična teritorialna
reprezentacija izpade kot obujanje neprijetnih spominov na krvava obdobja
zgodovine. Ne le nacionalisti, tudi delavsko gibanje se v tem ne znajde več, saj
je gradilo na zgodovinski socialni pogodbi med kapitalom, delom in nacionalno
državo, sedaj pa vse troje spreminja svojo naravo. Izkazalo se je, da so tudi
prevladujoče cerkve še vedno močno navezane na državo in jih globalizacija
zelo vznemirja. Politične stranke se zanašajo, da bodo preživele, če bodo dovolj
visoko dvigale svoje “dusty flags of forgotten wars”. (Castells, 1999)
Najbolj boleč je razkroj identitete in to vzpodbuja močan odpor proti globalni
informacijski družbi. Skuša se organizirati kot odporniška komunalna skupnost,
ki se poudarjeno opremlja z identitetnimi znaki. Ko pridejo v krizo lastnega
delovanja, se lokalnemu odporu pridružijo tudi žensko gibanje, ekologi in
vse druge organizacije, ki se ne sklicujejo na individualno identiteto ali na
pripadnost globalni eliti. Drugače od te “odporniške identitete”, ki gradi na
tradicionalnih vrednotah, je usmerjena “projektna identiteta”, ki je sposobna
vzpostaviti novo civilno družbo, opirajoč se na novo strukturo prostora, časa
in tehnologije. Bije se globalna vojna za nadzor nad kulturno kodo prihodnje
družbe, kar daje identitetnemu problemu izjemen pomen.
Kdo je sploh subjekt informacijske družbe? Težko je odgovoriti naravnost,
66