Informacijska družba - Ljudmila

Konstruktivizem izhaja iz predpostavke, da vsak posameznik konstruira svoje
razumevanje sveta v interakciji z lastnim simbolnim, socialnim, naravnim
in fizičnim svetom. Prignan do skrajnosti bi bil takšen koncept družbeno
nerealen, saj bi onemogočal vsakršno skupinsko zamisel. Tudi v tem primeru
dobi ideologija proste roke. Brenda Dervin pripisuje tak stereotip ameriškim
računalnikarjem.
Postmodernizem zanika sleherno možnost sistematičnega znanja. Za
postmoderniste in poststrukturaliste ne obstajajo nikakršne poti do
realnosti. Obstajajo le interpretacije in diskurzi. Ljudje so po naravi kaotični,
neosredotočeni in nezavedni. Vsak diskurz moči, izražen skozi sistematiko,
je treba nemudoma dekonstruirati. Gre pa bolj za to, da kar postmodernisti
govorijo, le v majhni meri to tudi počnejo.
Komunitarizem se navezuje na pojem komuniciranja in nekateri ga ponujajo kot
splošno zdravilo za vse socialne disfunkcije - ljudje naj se čim več pogovarjajo.
Brenda Dervin pa na tem mestu uvede svoj “sense-making approach”, ki
omogoča novo razumevanje informacijskega - komunikacijskega procesa, kar
je izhodišče komunitarizma. Le na ta način je mogoče preseči polarizacije,
značilne za vse prikazane stereotipe. Komunitarna pozicija zajema tako
urejenost kot tudi kaos kot ontološki in epistemološki predpostavki. Zajema
tako konstrukcijo kot dekonstrukcijo kot aspekta znanja. Znanje nastaja in se
obnavlja, opredmetuje in vzdržuje, odbira in zavrača, vse znotraj komunikacije:
v dialogu, nasprotovanju, pogajanju. Ni pomembno kdo(?) in kaj(?), ampak
kako(?). Kaos, slučaj, potreba in kontingenca so enako uporabni pri razlagi
dogajanj tako v naravi kot družbi, kot so uporabni mehanicizem, sistemi in
kavzalnost. Ta pristop ne zavrača nobene poti do znanja. Najpomembnejši
aspekt je procesnost. Človek se mora zavedati, da sta tako urejenost kot kaos
le instrumentalizaciji v procesu spoznavanja. Spremenjena sta v glagola med
mnogimi podobnimi, z enako instrumentalno vlogo: fakticiranje, rezoniranje,
opazovanje, uresničevanje, totaliziranje, kulturizacija, evidentiranje,
generaliziranje, personaliziranje itd… (Dervinova namerno tvori nove glagole iz
samostalnikov, da bi dokazala, kako so samostalniške oblike bistveno razvitejše
od glagolskih konceptualizacij, kar ima svoj globlji socio-lingvistični pomen.)
Po vsem tem lahko postavimo serijo vprašanj, ki merijo na jedro autopoietske
zasnove skupnosti:
• Kaj če je bolj koristno predpostaviti, da so ljudje obenem urejeni in
neurejeni, mi pa od njih terjamo zgolj urejenost?
• Kaj če je bolj koristno predpostaviti, da je realnost obenem urejena in
kaotična, mi pa hočemo le urejeno?
• Kaj če je bolj koristno predpostaviti, da znanje sestavlja tako konstrukcija
kot dekonstrukcija, mi pa uveljavljamo le konstrukcijo?
•
Kaj če je znanje bolj koristno presojati na osnovi rekurzivnosti in
kontingentnosti, mi pa zahtevamo standard resničnosti in esencialnosti?
64