Informacijska družba - Ljudmila

iz enega v drugo življenje s pomočjo simbolov oziroma zapisov. Če celo
zgodovino človeštva uvrstimo v en dan, potem je Gutenberg Biblijo natisnil
ob 23.38, računalniki pa so se pojavili zadnjih 50 sekund dneva. Ne bomo pa
trdili, da je pomembnih le teh nekaj zadnjih minut, ker verjamemo Francetu
Vregu in njegovemu etološkemu pogledu na komuniciranje znotraj celotnega
živega sveta. 18 Pa vendar se bomo omejili zgolj na znanstveno skupnost, ki je
po Kuhnu “polnost komuniciranja”.
Z meritvami pogostnosti formalnih komunikacij – predvsem objav – se je
dejansko začelo sodobno raziskovanje znanosti. Vendar pa je to le zelo zožen
vidik komuniciranja in nedvomno ima prav Wilbur Schramm, ko ocenjuje
dosežke pri raziskovanju komunikacij in pravi, da je to kot nekakšna oaza v
puščavi, ki pritegne brez števila popotnikov, a le redki se v njej res ustavijo.
Predvsem so to psihologi in informatiki, ki jih zanimata produkcija in distribucija
sporočil. Za njimi so sociologi in politologi, ki raziskujejo njihove družbene
vplive. In morda še lingvisti in psihiatri, ki želijo odkriti “dno” komuniciranja. 19
Bistveni novi koncepti na tem področju so se pojavili v prvih povojnih letih in
se navezujejo na poročilo, ki ga je na Rooseveltovo zahtevo pripravil Vannevar
Bush. Paradigmatskega pomena so bili še koncepti za razumevanje znanstvenih
komunikacij, ki so jih prispevali Ludwig von Bertalanffy, Norbert Wiener
in Claude Shannon. Prvo veliko strnitev spoznanj o tej temi je zagotovila
konferenca o znanstvenih komunikacijah, ki jo je 1948. pripravila Royal Society
v Londonu in deset let kasneje še ponovitev v organizaciji U.S. National
Academy of Science.
Herbert Menzel je lahko na ta način leta 1960 že povzel oz. postavil taksonomijo
informacijskih funkcij v znanosti 20 :
- zagotoviti raziskovalcu razpoložljive odgovore na specifična vprašanja
- nuditi sproten pregled nad razvojem na izbranem področju
- pripravljati kratke informacije o dogajanjih na drugih področjih
- distribuirati informacije o izbranem področju drugim
- pomagati pri boljši orientaciji v celotni znanosti.
Bernal in Urquhart sta anketirala raziskovalce, ki so prihajali po gradivo v
London Science Museum; Herner je opravil obsežno raziskavo o informacijskih
navadah znanstvenikov na John Hopkins University; Shaw je kar nekaj let
spremljal komunikacije med gozdarskimi strokovnjaki v ZDA; Ackoff in
Halbert sta naredila 25.000 zapisov o komunikacijah pri kemikih. 21 Iz vseh
teh raziskav se kaže sicer zelo pisana slika oblik komuniciranja, preseneča
pa skupna značilnost izredno velikega obsega medosebnih neformalnih
komunikacij, za kar znanstveniki praviloma potrošijo več kot tretjino svojega
časa. “Paradoks našega časa v znanstvenem komuniciranju je v tem, da ob
neverjetnem razvoju tehnologije igra vedno pomembnejšo vlogo medosebna
219