Informacijska družba - Ljudmila

3. UPORABNIKI IN INFORMACIJSKO
INOVIRANJE JAVNIH SLUŽB
Javne službe so tista vrsta dejavnosti, ki mora biti dostopna vsem in katere se
v resnici poslužujejo zelo številni uporabniki. Organizira in vzdržuje jih država
z denarjem davkoplačevalcev, kar predpostavlja njihovo transparentnost in
podvrženost kritičnemu nadzoru. Javne službe so spričevalo demokratičnosti
in učinkovitosti države.
Zahodne družbe so doživele prvi veliki razcvet javnih služb med in po drugi
svetovni vojni, ko je država prevzela odgovornost za vrsto funkcij, ki so bile
uresničljive le ob skrbnem in sistematičnem ravnanju s sicer omejenimi resursi.
Pri tem so se razvila obsežna in zahtevna informacijska orodja, ki so nekaj
let kasneje priklicala v življenje tudi računalnike. Sodobne javne službe so
tako rekoč od začetka povezane z informatizacijo. Država, ki tega področja
ne podpira z računalniškimi informacijskimi sistemi, zanesljivo ne sodi med
razvite in zelo verjetno tudi ne med demokratične.
Ne glede na to pa je uvajanje informacijske tehnologije v javne službe, ki
zajemajo velikanske aparate in ogromno število uporabnikov, za sleherno
okolje zahteven proces. Lahko govorimo o radikalni inovaciji in na primeru
informatizacije knjižničarstva lahko opazujemo mnoge značilnosti tega procesa,
ki se ponavljajo in se bodo ponavljale tudi v drugih javnih službah.
Značilnosti inovacijskega procesa
Inovacijo je H.G. Barnett 1 opredelil kot sleherno misel, postopek ali stvar, ki
je nova, ker je kvalitetno drugačna od obstoječega. Pravzaprav gre zmeraj za
idejo, le da je ta včasih vpeta v organizacijo, včasih pa tudi otipljiva kot stvar.
Do inovacije ne moremo priti s preprostim dodajanjem ali odvzemanjem
znanega; kvantitativna variacija je premalo. Potrebna je reorganizacija, kar se
lahko zgodi s substitucijo oz. restrukturiranjem.
Inovacijski proces je povezovanje in sinteza, ki prinaša lastnosti, kakršnih
prvotni elementi niso imeli. Še vedno govorimo o miselni ravni in povezovanje
se dogaja kot percepcija, spoznavanje, zanikanje in učinkovanje. Inovacija
ne nastane iz nič, ne glede na to, da jo navezujemo na ideje – vedno je nekaj
jasno razlikovalnega, na kar se opira. Stanje razlikovalnosti v našem okolju je
konfiguracija, ki si jo v našem mišljenju organiziramo skladno z izkušnjami in
stereotipi ter preko tega v odvisnosti od konvencij.
107