Informacijska družba - Ljudmila

na “send” je na voljo neprimerno manj časa kot pri objavi sporočila v tisku.
(Prodigy je zaradi tega poizkusil z 10-minutnim presledkom, preden sporočilo
res zapusti računalnik in je mogoče o njem še malo premisliti.)
Avtorska pravica (copyright) je seveda tipična pravna kategorija, vendar
najtesneje povezana z etičnimi vidiki, saj so kršitve neredko tudi napad na
osebno integriteto. Pri avtorskih pravicah pač ne govorimo zaman o moralnih
pravicah avtorja. Charles Oppenheim zagotavlja, da veljavni kriteriji copyrighta
vzdržijo tudi v primeru interneta.[14] Največ nesporazumov je okoli elektronske
pošte (preko FTP ali Web-strežnika), ko mnogi ne upoštevajo, da copyright
velja tudi za takšna sporočila. In to tudi v primeru, ko je avtor v prvem trenutku
vesel, da ga je nekdo opazil in kopiral naprej. Veliko huje pa je, ko si takšno
kopiranje privoščijo npr. časopisne ali založniške hiše, ki preko elektronskih
arhivov ponujajo objavljene in celo neobjavljene članke hišnih ali tujih avtorjev
brez njihove privolitve. (Primer LEXIS/NEXIS, ki je na ta način prevzela arhiv
New York Timesa vse od leta 1960 dalje.)
Etično dimenzijo ima vsekakor tudi cenzuriranje interneta, saj se “spletna
skupnost” proti njej bori kot proti najhujši kršitvi človekove svobode.
Cenzuriranje interneta je sicer silno zahteven in drag tehnični postopek,
vendar mnoge države bodisi javno bodisi tajno v to vlagajo velikanska sredstva.
Totalitarne države, ki tako ali tako ne zagotovijo ustreznih komunikacij za
internet (ali pa jih grozovito zaračunavajo), potem angažirajo še cele brigade
ljudi, ki neprekinjeno “češejo” računalniške mreže. V Singapurju to počne
kar mladinska veja vladajoče stranke. Od Rushdija naprej si dajo s tem veliko
opraviti tudi v islamskih državah. Kljub baje spreobrnjenemu režimu v Rusiji
tam velja “inter-njet”, ker naj bi šlo za ameriško vohunsko orodje, ki ga je treba
kot takega ali osvojiti ali preprečiti.
Še to – v zvezi s cenzuriranjem interneta imajo ljudje običajno napačno
predstavo, da je stvar podobna kot pri TV, kjer dušebrižniki svoje opravijo do
oddajnika in potem stvari pač ne pridejo v program. Pri internetu sporočilo
čaka na strežniku in ga je treba “poklicati” oz. si najeti “kanal” do njega.
Nehote se lahko v cenzorski vlogi znajdejo tudi knjižnice in informacijski centri,
ki morajo graditi svoje kolekcije dokumentov in so prisiljeni selekcionirati
vseobsežno ponudbo. Že dlje časa je glede tega najbolj priporočljiv Habermasov
koncept “univerzalne pragmatičnosti”. 15
Kodeks uporabe interneta
Internet je čudovita priložnost, vendar le pod pogojem, da se ga uporablja
s polno odgovornostjo. Uporabniki morajo upoštevati pravila obnašanja na
180