Informacijska družba - Ljudmila

Ni naključje, da se vse vrti okoli uporabnika. Težko se je sicer otresti miselnosti,
da gre za revčka, ki mora biti hvaležen in sprejeti vse, kar mu informacijski
specialisti namenijo. Njegovo poslanstvo je, da igra vlogo repa, s katerim pes
mahajoč izraža svoje dobro razpoloženje. V resnici pa velja tisto, kar je že davno
zapisal James Martin: “Uporabnik je rep, ki maha s celim psom.” 4
Uporabnike je treba študirati, kar pa se dogaja poredkoma ali z velikimi
zamudami zaradi:
• nepoznavanja in neobvladanja relativno zahtevnih metodologij študija
uporabnikov, ki jih razen tega niti ni prav mnogo na voljo;
• umišljene ekspertnosti, ko so mnogi informacijski strokovnjaki apriorno
prepričani, da mnogo bolje poznajo uporabnikove potrebe od njega samega
in ne bodo zapravljali časa z njihovim proučevanjem;
• diletantske prakse proučevanja uporabnikov, ki ne pripelje do upoštevanja
vrednih rezultatov in je bolj napad na integriteto osebnosti uporabnika
kot pa sredstvo podpore;
• pretiranih pričakovanj v zvezi z rezultati teh raziskav, ki bi naj kar
avtomatsko odpravljali napake informacijskih sistemov.
Nesporno je, da se inoviranje informacijskega procesa začenja s študijem
uporabnikov, ki pa mora biti načrten in sistematičen. Pri tem je treba najprej
razločiti faze ali stopnje uvajanja inovacije, ki so v splošnem naslednje:
pričakovanje, interesiranje, ocenjevanje, odločanje, izvajanje. Zelo pomembna
je »atmosfera« v socialnem (lokalnem, poklicnem) okolju. Nadalje je treba
ugotoviti individualne variable, ki prispevajo k temu, da se ljudje v odnosu na
inoviranje informacijskega procesa razporedijo na naslednji način:
Razjasniti si je potrebno, kaj je v dani inovaciji za uporabnika najbolj oz.
najmanj prepričljivo. V splošnem so to naslednji elementi: prednosti glede na
neuporabnike, kompatibilnost z navajenim, zapletenost inovacije, preizkušenost
in preverljivost, nazornost oz. očiglednost, izvedljivost.
111