Informacijska družba - Ljudmila

• skupnosti, ki ustvarjajo pravila o uporabi informacijske in komunikacijske
tehnologije.
Kot ugotavlja Sandra Braman z Univerze Illinois, gre za izrazito turbulentne
dejavnike, ki se seštevajo v globalnem internetu. (Braman, 1994)
Pri mnogih teoretikih je mogoče najti povezovanje prevladujoče informacijske
tehnologije z naravo družbenih razmerij: ustno izročilo naj bi ustvarilo polis,
pisava je kompatibilna z birokratsko državo. In na kakšna družbena razmerja
se navezuje internet? Upoštevaje prej omenjeno turbulentnost, tendirajočo v
kaos, se velja za odgovor usmeriti na autopoiesis, kot to svetuje Ante Lauc z
osiješkega vseučilišča. (Lauc, 1996)
Obstajata dva vira sprememb: genetski procesi znotraj sistemov (vertikalna
evolucija) in epigenetski procesi preko interakcije med sistemi (horizontalna
evolucija). V okolju, ki nas zanima tako po pomenu kot po hitrosti, prevladuje
epigenetski razvoj. (Jantsch, 1989) Pri tem evolucije ne smemo razumeti
linearno, ampak kot multiplikacijo možnosti. (Luhman, 1992) Utemeljitelj
ljubljanske komunikologije France Vreg bi na tem mestu verjetno uporabil
sintagmo “kontinuum konjuktivnih in disjunktivnih procesov”. (Vreg, 1997)
Sisteme lahko razlikujemo glede na prevladujoči model kavzalnosti v njih, ki
je lahko
• hierarhična kavzalnost (linearna),
• izolacionistična kavzalnost (sinhrona),
• homeostatska kavzalnost (ciklična),
•
morfogenetska kavzalnost (samo-referenčna).
Morfogenetski sistemi so heterogeni, simbiotični in nehierarhični. Če so
to socialni sistemi, bodo individualne in kolektivne odločitve delovale na
evolucijo sistema kot celote in vsakogar znotraj njega. Vsaka individualna
akcija ima potemtakem kolektivni aspekt, je sinergijska po vplivu, neodvisno
od posameznikovih namenov.
Samodejnost je proces, skozi katerega delujejo morfogenetski sistemi, in
je razpoznavna značilnost živih sistemov, ki sami sebe nenehno obnavljajo,
ohranjajoč integriteto svoje strukture, ko njihovi konstitutivni elementi
participirajo v kreativnih procesih na aktiven in sinergijski način. Bistven pogoj
pri tem je avtonomija sistema glede na njegovo okolje, kar lahko označimo
tudi kot “zavedanje” sistema.
Ko govorimo o demokratičnem potencialu družbenih sistemov, mislimo dejansko
na njihovo zmožnost samodejnosti. Odločilna pri tem je tudi infrastruktura.
V preteklosti so bili komunikacijski sistemi vedno hierarhični in danes imamo
prvič na voljo mrežo neznanskih zmogljivosti, ki je vseprisotna, zajema
61