Informacijska družba - Ljudmila

vrednotenje in vključevanje novih izkušenj in informacij. Izvira in se uporablja
v mišljenju poznavalcev. V organizacijah pa je pogosto čuvano v dokumentih
in repozitorijih, ali pa tudi v organizacijskih rutinah, procesih, praksah in
normah.« 4
V nekaterih primerih je cena znanja sprejeta stvar in nihče ne dvomi, da je
treba odvetnika, finančnega svetovalca ali tehničnega eksperta plačati. Vendar
izmenjava znanja poteka še na mnoge druge načine, ki se ne izražajo v denarnem
ekvivalentu, ampak v javnem ugledu, kredibilnosti ipd., kar je tudi izmerljivo.
Trg znanja tudi ni imun od patoloških pojavov, kot so monopoli, ustvarjanje
umetnega pomanjkanja, prepoved nakupa ali prodaje itd.
»Četrti sektor« - sektor znanja – naglo dohiteva in prehiteva kmetijstvo,
industrijo in storitve. Se pa obnaša drugače od njih, saj se ne diferencira, ampak
se infiltrira, in danes »mindcraft« predstavlja v razvitih državah že polovico
zaposlenih. Njegova prednost je v tem, da ne pozna »meje rasti« in bolj ko
ga »trošimo«, več ga imamo. 5 Je pa tudi res, da je za razliko od industrijske
družbe, ki pri zaposlovanju ni bila selektivna, družba znanja zelo »izbirčna« in
v njej tudi univerzitetna diploma ne jamči več zanesljive zaposlitve. »Predčasne
upokojitve« in »samozaposlitve« bolj ali manj uspešno prikrivajo resnico,
da šola ne daje zaposljivega znanja in da izobraževalni sistem ni sposoben
slediti razvojnim spremembam. Ekonomija znanja pričakuje konkurenčno
in samoobnovljivo znanje, česar sedanje diplome ne zagotavljajo, pač pa le
klasificirajo ljudi po nekih kriterijih, ki so jasni le šoli sami. Zaposlovalci morajo
sami ugotoviti, s kakšnim dejanskim znanjem lahko računajo.
Pogled na izobraževanje
Sintagma »družba znanja« je kot semafor, ki nenehno utripa za reformo
izobraževanja. Vsi se je lotevajo, čeprav mnogi na način ponočevalca, ki je
izgubil ključ in ga je iskal pod ulično svetilko. Izgubil ga je sicer daleč stran, na
pragu hiše, a tam je tema in se nič ne vidi, zato ga tam nima smisla iskati.
Kot ugotavljajo v raziskavi SIBIS o izobraževanju v informacijski družbi EU 6 ,
je izobraževalni sistem ključna točka informacijske družbe, razumljene kot
ekonomije znanja. Izobraževalni sistem se mora prilagoditi ekonomiji znanja
v vseh pomenih: organiziranosti, infrastrukture, partnerstva, pedagogike,
kurikula in učiteljskih kvalifikacij. Koncept izobraževanja se mora spremeniti v
enakem smislu, kot se je »klasična ekonomija« spremenila v »novo ekonomijo«.
Bistveno pri tem je, da se inovacijski ciklus naglo krajša in ga tradicionalni
industrijski pristop predpisanega kurikula ne more več dohitevati. Zato
je nastala nova definicija vseživljenjskega učenja, ki je v funkciji okrepitve
inovacijskih dejavnikov, kot sta človeški kapital in znanje. Glede slednjega je
205