Informacijska družba - Ljudmila

z očitkom: “Računalniško ero lahko vidite na vseh koncih in krajih, le v
statistiki produktivnosti je ne boste opazili.” Provokacija je bila prehuda, da
ji ne bi poiskali argumentiranega odgovora, kar je sprožilo vrsto raziskav o
učinkovanju IT. Izkazalo se je, da je “productivity paradox” posledica naslednjih
okoliščin:
• mnoge organizacije razvijajo informacijske sisteme na način, ki povzroča
hude zlome in napačno implementacijo;
• le poredkoma so opravljene konkretne analize, kako bo IT podprla
konkreten delovni proces;
• močno podcenjeno je usposabljanje ljudi.
Neupoštevanje socialnega konteksta lahko popolnoma razvrednoti prednosti
IT.
Začetne raziskave socialne informatike so bile močno obremenjene s
“tehnološkim determinizmom”, izraženim v kavzalni logiki. Seveda učinki
v socialnem okolju niso nikoli povsem direktni, zato takšen pristop ni dal
(zmotno) pričakovanega odgovora: ali X ali Y! Običajen rezultat je bil: včasih
X, včasih Y; malo X in malo Y ipd… Tudi zgolj mehanično povezovanje
strukture informacijskega sistema in organiziranosti njegovega okolja, kar je
bil do prodora PC-jev običajno argument za grobo in škodljivo centralizacijo,
je posledica nezadostnega poznavanja socialnega konteksta, na kar posebej
opozarja popularni Roger Clarke. 23
Socialna informatika je dejansko reakcija na poenostavljen enostranski
tehnološki determinizem, ki je zmeraj močno prisoten v računalniških krogih
po celem svetu. V zvezi z internetom ga srečujemo v “aksiomu”, da le-ta
“zagotavlja ljudem boljše informacije, kot so jih kdajkoli imeli!” Kje? Kdaj?
Kdo? Za kaj? Pod kakšnimi pogoji? Vsa ta vprašanja merijo na socialni
kontekst, ki ni nekakšen abstraktni “oblak”, ampak konkretna, specificirana
matrika socialnih relacij.
Socialna informatika se zavzema za koncept socio-tehniških sistemov, ki jih
tvorijo:
• ljudje v različnih vlogah in relacijah glede na druge v sistemu in glede na
druge sisteme;
• strojna oprema (računalniški sistem, delovne postaje, periferija,
telekomunikacijska oprema);
• programska oprema (operacijski sistemi, servisi, uporabni programi);
• tehnike (upravljalski modeli, glasovalne sheme);
• podporna sredstva (usposabljanje, svetovanje, pomoč);
•
informacijske strukture (vsebine in ponudniki vsebin, pravila in norme,
nadzorovanje dostopa).
Takega sistema ni mogoče izoblikovati v laboratoriju, stran od bodočih
45